Zgodba George-a in Agni, ki sta nekega dne odločila pustiti za seboj posel in skoraj vse imetje razen dveh 25-litrskih nahrbtnikov, z namenom, da hodita k temu, kar je zanju pomenilo svobodo. Tudi, če to pomeni hoditi brez denarja.

11. septembra 2015 sva pričela svojo pot v mestu Marseille v Franciji. Sprva sva si zadala cilj 3.000 km, kar se je junija 2016 spremenilo v 10.000 km. Vmes sva 4 mesece živela brez denarja. Soočila sva se z mnogimi strahovi, kar je tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj hodiva. Hotela sva tudi naravno odkriti, kako lahko najbolj prispevava temu svetu, brez da se ob tem na pol prekoljeva.

Najina misija je hoditi za svobodo

od strahov, ki jih imamo ljudje med seboj,

strahov pred tem, da bi bili to, kar v resnici smo in

strahov, da bi živeli tako, kot si želimo živeti.

Naj nas strah nikoli več ne ustavi!!

Slišala sva svoj notranji glas, da v resnici sva svobodna, da lahko delava, karkoli si želiva. In odločila sva se hoditi, ne glede na okoliščine, v katerih sva bila še tik preden sva odšla na pot.

V eni noči sva bila pripravljena pustiti vse

Sredi tople julijske noči 2015, medtem ko sva 5 mesecev štopala po Sloveniji in raziskovala partnerske odnose ter se borila nekaj ustvariti, sva se vprašala:

“Kaj bi počela, če denar ne bi obstajal? In če naju za to nihče ne bi plačal?”

Odgovor nama je prišel sam od sebe. Rekla sva, da bi samo hodila, hodila, spoznavala ljudi, se učila od njih in delila z njimi vse, kar že znava.

Bila sva v dolgovih.

Poleg posla s partnerskimi odnosi sva se ukvarjala še z 9 drugimi projekti: razvojem modularne naravne gradnje, šolo življenja, zdravo hitro hrano, iskanjem kmetije za skupnost, zdravimi nedeljskimi kosili, knjigo o zdravi prehrani in postenju, organizacijo porok, prodajo ostankov motoristične opreme iz starega družinskega podjetja, oddajo nepremičnine za turizem.

Ste dobili generalno sliko? Delala sva od jutra do večera. Nisva si vzela časa zase. Živela sva z dobrimi 200 EUR na mesec za oba, kar je šlo za hrano, telefon, elektriko in bencin, vse ostalo sva dala v posel in projekte.

Tisto julijsko noč sva se zavedala, da tako ne gre več naprej. Jaz (govori George) sem imel do takrat že tretji živčni zlom zaradi gledanja v to, kako bova lahko plačala vse davke, sama pa sva brez prihodkov. Vedela sva, da dolg narašča. Porabila sva vse več in več časa za računalnikom, učenjem, kako bi se promovirala, in z iskanjem poti do zaslužka. Čeprav sva delala vse te projekte iz strasti, sva naletavala na zidove. Vlagala sva ogromno energije brez povratka. Bila sva iztrošena.

Kot kontrast temu, kar sva doživljala, pa sva bila med drugimi navdihnjena nad Romarko Miru (Peace Pilgrim), ki je pri svojih 53 letih pričela hoditi brez nahrbtnika, z istimi oblekami, brez vode in hrane. Hodila je, dokler ji nekdo ni ponudil prenočišča in se postila, dokler ji ni bila ponujena hrana. To je bil za naju zadosten navdih, da sva vedela, da je to tisto, kar hočeva. In da se nimava česa zares bati.

Nisva se več podila za denarjem. Pustila sva, da je denar prišel za nama.

10.000 kilometrov peš za svobodo, tudi brez denarja

Odločila sva se, da prenehava delati za denar in se soočiva s tem, da začneva hoditi tudi brez denarja. Da začneva delati samo še to, kar naju kliče k svobodi in k tem, da uživava v tem, kar delava. Nekaj, kar naju iz globine, preko celega telesa zapolnjuje z občutkom navdiha. Odkrila sva, da je to edino, kar potrebujeva. Da je to najin notranji kompas.

V tistih petih tednih, ko sva se odločila, da greva na pot proti najinemu notranjemu kompasu (svoboda in užitek), ne glede na karkoli, nama je čudežno začel pritekati denar. Vse, kar je bilo prej zablokirano, je sedaj začelo delovati.

Zaslužila sva več denarja, kot prej v letu in pol. Odplačala sva vse dolgove, si kupila 25-litrska nahrbtnika, jesenski jakni, lahki poletni spalni vreči in pametni telefon, da bi lahko posnela in pofotografirala svoj najbolj drzen podvig v življenju. Povrh vsega nama je ostalo še 1000 EUR, kar sva preračunala, da nama zadostuje za slabih 5 mesecev hrane, ob tem, da spiva ali zunaj ali pa pri ljudeh. Polovico oblačil nama je bilo podarjenih od ljudi.

Navkljub upom staršev, da ne greva, sva bila odločna, da slediva svojemu notranjemu kompasu. Začela sva hoditi.

Čeprav so starši mislili, da sva nora in so do zadnjega dne upali, da ne greva, sva 3. septembra 2015 začela štopati proti štartni točki – Marseille-ju v Franciji. Tam sva začela, da bi lahko pred zimo prispela na jug Španije, kjer so zime tople.

Pred odhodom sva si naredila napisa, da si jih pripneva spredaj in zadaj: “3.000 km peš, Walk Fearless” (hodi brez strahu – ime najinega projekta). Ustvarila sva si tudi spletno stran www.walkfearless.org in Facebook stran Walk Fearless, ki sedaj zajema najino celo izkušnjo in vso modrost notranjega kompasa in neustrašnosti, ki sva jo pričela deliti z ljudmi.

In, ali sva preživela?

Sprva sva hodila v povprečju 35 km na dan. Hodila sva od sončnega vzhoda do večera. V Franciji sva večinoma spala zunaj, samo s spalno vrečo, kar na tleh. Pod njo sva položila veliko plastično vrečo za smeti, da je zadržala vlago. Eno noč sva spala dve uri in v tistih 4 dneh prehodila 150 km. To je bila najtežja fizična preizkušnja.

Hotela sva čim prej priti do Španije, saj francosko nisva govorila. Navkljub osnovam, ki sva se jih naučila, naju niso razumeli. Izgovorjava se je pokazala za problem.

Po enem mesecu sva vstopila v Španijo in 7. novembra pričela hoditi brez denarja.

Nisva vedela, kako bova prišla do hrane. Nadaljevala sva pot in v naravi naletela na kakije, in potem v mestih na tržnice, kjer se zavrže veliko zelenjave in sadja. To naju je opogumilo, da sva začela spraševati tudi v trgovinah s sadjem in zelenjavo ter pekarnah, saj sva videla, da so tudi tam stvari, ki se vržejo stran.

V Barceloni sva prvič pokukala v smetnjake pred trgovinami. Naletela sva na hrano, ki je bila ravnokar zavržena in še popolnoma dobra. To je bilo za naju kot da bi bila otroka, ki sta ravnokar dobila dostop do vsakodnevnih rojstnodnevnih daril.

Vedela sva – preživela bova. Vprašala sva za ostanke hrane tudi v restavracijah, kjer so nama kdaj posebej pripravili obrok, če so bili navdihnjeni nad najino misijo. Ob vsem spraševanju za hrano sva doživela ogromno zavrnitev, kljub temu, da sva spraševala za hrano, ki bi se zavrgla. To naju ni odvrnilo od spraševanja. Poudaril bi rad, da je večina ljudi pripravljena brez vprašaja videti, da so tvoje želje preproste in malenkostne.

Ker ne prelagava odgovornosti za svojo izkušnjo na druge, veva, da bi lahko marsikdaj pristopila drugače. Da bi lahko v trenutkih, ko sva bila zavrnjena, vprašala, kako se ti ljudje počutijo in kaj jih pesti. Videla sva, da niso izgledali ravno veseli. Nisva se postavila v njihove čevlje. Vem, da sem tudi sam kdaj ujet v svojih mislih in ne vidim izven svoje zgodbe, kaj se dogaja pred menoj. Videla sva, da s takim odnosom in naravnanostjo, s katero sva midva prišla do njih, sva dobila tudi tak odziv nazaj.

V vedno več stvareh dojemava zrcalo naju. Praktično vidiva cel svet kot popolno zrcalo tega, kar sva midva znotraj sebe. Tako tudi vidiva dostop, da lahko edino pravo spremembo začneva znotraj sebe in da zunaj v resnici ni sovražnikov.

Ko sva prišla do 3.000 km, sva spala že v 87 domovih ljudi.

Spoznala sva jih preko Couchsurfing spletne strani ali pa sva vprašala ljudi kar na ulici. Povedala sva, da hodiva 10.000 km za svobodo in potem so naju nekateri povabili k sebi domov. Kadar sva spoznala cele družine, nama je to ostalo še posebej vtisnjeno v spomin. Počutila sva se kot del družine in videla, kako hitro lahko najdeš družino tudi izven Slovenije, izven svojega brloga.

Kar bo z nama ostalo za vedno

Največja vrednost najine poti se je pokazala v cenjenju samega sebe, v ljubezni do sebe, v sprejemanju drugih, opuščanju predsodkov, opustitvi ljubosumja, v zavedanju tega, da sva si, navkljub isti viziji in projektu, le različna.

Soočila sva se strahom ostati brez denarja in se utrdila v tem, da vse delava brez pričakovanj po plačilu. Naučila sva se prispevati brez pričakovanj.

Ni bilo vedno lahko. Šla sva že mnogokrat čez občutek sramu glede tega, kar delava. Čez občutek ničvrednosti in globokih dvomov vase. Močno naju je tudi zadelo to, da starši za naju vidijo drugo prihodnost in da težko razumejo zakaj delava, kar delava. Veva, da naju imajo radi in da kontra komentarjev ne dajejo iz zlobe, ampak iz skrbi do naju.

A vseeno je bilo težko. Naučila sva se, da za to, kar delava iz srca, ne potrebujeva odobravanja drugih. Veva, da bi stala za tem, tudi če sva edina na svetu.

Vse skupaj je za naju globoka duhovna pot odkrivanja starih vzorcev iz vzgoje, družbe in negativnih misli, ki sva jih sprejela kot realnost. Povezala sva se s tem, kdo sva kot človeka, ustvarjena in vzdrževana skozi univerzalno silo, ki je ustvarila vse: od živali, do planeta Zemlje, do zvezd. Dojela sva, da okolje ni najin sovražnik.

Glavno spoznanje nama je zrcalo – da ni ničesar zunaj naju. Da so vsa najina čustva in misli projicirana na popolno zrcalo, ki se kaže skozi vse odnose z ljudmi in interakcijo z okoljem.

In kaj potem počneva, če ne delava za denar?

Na poti delava delavnice za to, da ljudje postanejo neustrašni in sledijo poti svoje inspiracije. Da odkrijejo svoj notranji kompas, ki jih bo vodil k temu, da se jim izpolni življenjsko poslanstvo. Delava jih brezplačno. Lotila sva se tudi osebnih transformativnih vaj, kjer se osvobodiš negativnih misli in čustvenih blokad, ki ti onemogočajo, da bi bil ti ti, v polnosti, svoboden, da ustvariš, kar si želiš.

Ljudi tudi učiva, zakaj jim stvari ne uspevajo. Zakaj se nekatere stvari kar in kar ne uresničijo. Sama si vsakodnevno pomagava manifestirati stvari, ljudi, ki jih hočeva spoznati in priložnosti. To počneva z vizualizacijo, kar je uporaba tvoje domišljije in čustev, da si predstavljaš in čutiš to, kar želiš ustvariti. Videla sva videla, da to, kar ne deluje pri tem, velja tudi za kakršenkoli drug način doseganja svojih ciljev. Več o tem si lahko preberete v najinih blogih na spletni strani.

Dala sva si svobodo in postala tesna prijatelja in parterja, ki se podpirata.

Kot sem omenil ljubosumje, ste se mogoče spraševali od kod. Decembra pa sva v Barceloni sama zase podpisala ločitev in ustvarila nov odnos prijateljstva, partnerstva in podpore. Proglasila sva se eden drugemu za svobodna, da svojo ljubezen in vsa čustva deliva svobodno s komerkoli želiva in da si tudi svobodno ustvarjava odnose z drugimi.

To je pripeljalo na plan močne strahove, na prvem mestu ljubosumje, strah pred izgubo. Sam sem ga kot moški odpravil tako, da sem dojel, da če uživa svoj čas z drugimi ljudmi, ne pomeni popolnoma nič o meni. In da, če so ji pomembne druge stvari, da ne pomeni, da sem zaradi tega jaz manj pomemben ali da je karkoli narobe z menoj. Še bolj se je utrdilo spoštovanje eden drugega in to, da si lahko zaupava. Odkrila sva globljo ljubezen, ki jo ima vsak od naju sam do sebe.

Najbolj nama je pomagalo prebroditi vse ovire s tem, da si poveva vse in da je vsak predan, da razrešiva vse, kar bi lahko prišlo med naju. Temu sva predana tudi v drugih svojih odnosih, da imamo vedno pristno, odkrito komunikacijo in gledamo na vse kot priložnost za rast, za nekaj lepega, novega, boljšega. Na tej poti sva prvič srečala izraz “poliamori”, kar za naju pomeni, da brez omejitev, svobodno izražava svoja čustva in s komurkoli ustvariva kakršenkoli odnos si želiva.

Več o najini misiji in strahovih s katerimi se soočava si preberite na najini spletni strani. Posebej pa vas povabiva na najino Facebook stran, kjer skoraj vsak dan objaviva nekaj novega: www.facebook.com/wewalkfearless

Najino sporočilo: Naj vas nihče, vključno z vami, ne ustavi. Vse je možno in karkoli si želite, boste našli pot, da to ustvarite.

Najina pot je v celoti odvisna od prispevkov posameznikov kot ste vi. Do sedaj še nisva imela nobenih sponzorjev.

Zbirava podporo za širjenje sporočilo svobode. Vse donacije ali druga podpora je dobrodošla.

Pred nama je nakup novih čevljev (Agni ima že luknjo v podplatu), toplejših spalnih vreč in dotrajanih oblek. Da imava lahko internet in tako deliva najino izkušnjo in spoznanja na Facebooku in spletni strani, sva odvisna zgolj od donacij.

Do sedaj sva si pot pokrila večinoma iz lastnih sredstev in daril ljudi. Vse najino delo je brezplačno, zato vsaka podpora šteje!

Za donacijo sledi naslednji povezavi: WALK FEARLESS DONACIJA

Rad imam gorsko naravo. Aktiven dopust. Tudi letos sem že izdelal načrt, kako se bom po prepadnih policah spopadel z navpičnimi stenami Brente v Dolomitih. Čez teden ali dva pa presenečenje. V nabiralniku me razveseli pošta Tomaža Gorca. Vabi me, da se mu pridružim pri projektu 20.000 kilometrov z avtom po Evropi. Niti za trenutek se ne obotavljam, Brenta se prav gotovo letos še ne bo podrla.

Budilka začne zvoniti malo čez četrto uro zjutraj. Ni mi povsem jasno, zakaj že moram vstati ob tej nečloveški uri, pa se vseeno ne obotavljam preveč. Zgodnje vstajanje mi je prišlo v navado kmalu, ko sem začel obiskovati srednjo šolo v Ljubljani. Pa vendar se kar nekaj minut sestavljam. Zvečer nisem mogel zaspati, potovalna mrzlica. Dobro, da sem že včeraj vse spakiral. Samo še zobe si umijem, vzamem krtačko in že me pot vodi proti Trebnjem.

S Tomažem sva dogovorjena malo pred šesto uro. Ne zamujam, on pa ima tudi vse že v avtu, tako, da ne izgubljava časa in kmalu nadaljujeva pot proti Ukrajini.

Po avtocesti premiki potekajo hitro. Kratek postanek na črpalki in že sva mimo Blatnega jezera. Madžarske avtoceste so dobro urejene, treba pa je biti zelo pozoren na hitrost. Radarske kontrole se vrstijo ena za drugo. Malo pred madžarsko ukrajinsko mejo ustaviva ob cesti, da malo prepakirava prtljago v prtljažniku. S seboj imava prenosnike in fotoaparate, ne pričakujeva pa kakšnih večjih sitnosti zaradi tega. Pa vendarle. Na madžarski strani morava odpreti prtljažnik, carinik naju hitro izpusti naprej. Pogled na stoječo kolono pred ukrajinskim prehodom nama da vedeti, da tu ne bo šlo tako hitro. Tudi postopek je drugačen. Pri prvi zapornici dobiva kontrolni listek z izpisano registrsko številko najinega avta. V naslednji uri se pomakneva za sto metrov do carinske kontrole. Tam izstopiva iz avtomobila in neseva potrdit potne liste s kontrolnim kuponom do okenca. Zapeljeva mimo, nakar si najino vozilo ogledajo še policisti. Predvsem jih zanima številka šasije pod pokrovom motorja, zadaj sploh ne gledajo. Nadaljujeva do zadnje zapornice. Tam naju ustavi oborožen vojak. Tomaž mu pomoli potne liste in prometno dovoljenje, on pa se z glavo skloni v kabino: Kavi, kavi, money, money! Tomaž zmedeno zmajuje z glavo, čeprav nama je obema jasno, kaj želi od naju. V izogib zapletu mu dava pet evrov in končno sva na drugi strani meje.

Na prvi črpalki zamenjava Evre v Grivne. Za en evro prejmeva 27,10 ukrajinskih griven. Ceste se drastično poslabšajo. Kraji ob meji so odmaknjeni in začuti se revščina. Po cestah vozijo predvsem vozila starejših letnikov. Pri nas že davno pozabljeni modeli, opaziti je tudi avtomobile višjega cenovnega razreda. Predvsem pa ogromno tovornjakov, tudi kaka konjska vprega se najde vmes. Hiše se od dolgih ravninah vrstijo ob cesti, od katere jih loči kar široka bankina in obcestni jarek. Skoraj pred vsako hišo tik ob vozišču, ali pa kar na njem, stojijo mizice s peščico lokalno pridelanega sadja in zelenjave. Pri prijazni gospe kupiva kilo marelic, ki si jih privoščiva malo naprej ob cesti.

Približujeva se Karpatom. Ob cesti opaziva veličastno cerkev, zato zapeljeva vstran in fotografirava. Izgleda popolnoma nova. Nikoli nisem bil prav velik ljubitelj cerkva, ta pa se mi res zdi nekaj posebnega. V notranjosti še diši po svežem laku. Nadaljujeva pot in cesta se kmalu začne vzpenjati. Po osmih urah samih polj koruze in sončnic mi gorski svet pričara neko domačnost. V nižjem delu Karpatov prevladuje listnat gozd, višje ga zamenjajo visoke smreke. Nekih izrazitih vrhov ni, vendar me očara menjavanje poraščenih predelov s širnimi travnatimi griči. Cesta se ves čas dviguje in spušča. Ob njej so manjši zaselki, večinoma kmetije, obdane s sveže pokošenimi travniki. Seno je lično zloženo v visoke kope. Cesta je široka in hitra, tudi površina je ravna in gladka, sem in tja od nikoder zija polmetrska jama.

Spuščava se nazaj proti širnim poljem. Malo naju že priganja čas. Želiva pripeljati do hotela v Lvivu še pred nočjo. Na črpalki po dobrih 800 prevoženih kilometrih dotočiva nekaj nafte. Črpalk je tu res veliko. Skoraj na vsakem kilometru se vrstijo ena za drugo, cene pa nihajo od 17,50 do slabih 21 Griven za liter nafte. Bolj se približujeva Lvivu, hitrejša je cesta, pa tudi prometa je vedno več. Tik pred centrom naju ujame noč. Garmin nama je odpovedal že na Madžarskem, dobro, da imava fotokopije iz Googla. Jutri bo nujno kupiti zemljevid. V centru ustaviva in mlado družino vprašam za pot do hotela. Kmalu mi je jasno, da se bo tu najlažje sporazumeti s kombinacijo slovenščine, angleščine in srbskega jezika. Kako besedo bolj po občutku zavijem celo malo po ukrajinsko. On mi na svojem telefonu označi pot v Google mapah. Naredim posnetek zaslona in nadaljujeva po začrtani poti. Z nekaj ovinkarjenja in mojo kar dobro orientacijo sva v nekaj minutah že pred hotelom. Varnostnik nama pokaže, kam naj parkirava avta, potem pa na hitro znosiva prtljago v sobo. Oba sva kar utrujena od dolge vožnje, še posebej Tomaž, ki je vozil skoraj 1100 kilometrov. Največ mi v tem trenutku pomeni tuš. Kmalu se odpraviva k počitku. Jutri začneva z raziskovanjem tega zanimivega mesta.

Zbudiva se malo pred osmo uro. V sobi je postalo kar naenkrat vroče, saj leži na vzhodni strani hotela. Za zajtrk nama v hotelski kavarni postrežejo malo žemljico z maslom in medom ter čaj, kasneje prinesejo še dve jajci na oko, brez kruha. Tega naročiva dodatno in mlada natakarica nama prinese košarico s štirimi kosi, bolj velikosti našega prepečenca. Preostanek dopoldneva nameniva vsak svojemu delu. Tomaž odgovarja na pošto, sam pa pišem dnevnik in urejam včerajšnje fotografije. Po dvanajsti uri se odpraviva na ogled mesta.

L’viv je ukrajinsko mesto z zahodnim pridihom, dobiš pa občutek, da se je koledar za kako desetletje premaknil nazaj. Celotne površine so tlakovane. Vožnja po podlagi iz kamnitih kock ustvarja svojevrsten hrup. Nedelji primerno je na ulicah veliko število ljudi. Težko je ločiti turiste od domačinov. Občutek imam, da nas ni prav veliko, najbrž pa se motim, saj to kulturno središče zahodne Ukrajine beleži največji porast števila turistov v Evropi.

Do centra mesta je blizu. Po četrt ure že stojiva na osrednjem mestnem trgu pred operno hišo. Kot kaže je to eno od glavnih zbirališč. Tu najdeš nekaj ponudnikov mestnih ekskurzij, bodisi peš ali z avtobusom. Privabljajo tudi stojnice z lokalnimi spominki, prodajalci vsega mogočega in izposojevalci malih električnih avtomobilčkov za otroke. Nadaljujeva pot po zapletenem sistemu enosmernih ulic, ki so večinoma ozke, na njih pa si delijo mesto osebni avtomobili, avtobusi in tramvaji. Kolesarjev je tu malo. V strogem središču, ki je rezervirano za pešce, je čutiti prijeten mestni vrvež. Ljudje posedajo po kavarnah, še več se jih lagodno sprehaja po trgu, ali pa si ogledujejo številne izložbe. Ustaviva se pred mestno hišo, nad katero se proti nebu dviga 65 metrski stolp. Kratek postanek pri simpatični prodajalki sladoleda, nato vstopiva v turistično informacijski center v pritličju mestne hiše. Mladenič za pultom nama ponudi zemljevid mesta, na katerega nama označi nekaj znamenitosti. Odločiva se, da se odpraviva na razgledni grajski hrib. Narediva kratek ovinek in se ustaviva pred mogočnim kipom kralja Danila, ki je v 13. stoletju na hribu dal zgraditi kamnito trdnjavo. Mesto nosi ime po njegovemu sinu Levu. Spotoma si ogledava še nekaj izmed številnih cerkva in v slabe pol ure doseževa vrh hriba. Ostankov trdnjave, porušene v 14. stoletju praktično ni več mogoče zaslediti. Na vrhu se nahaja razgledna ploščad, ki ponuja izvrsten panoramski pogled na mesto in okolico. Pozornost jemlje ogromen antenski stolp nekaj 100 metrov zahodno.

Z grajskega hriba se po drugi strani spustiva nazaj v mesto. Malo sva že lačna, zato že razmišljava, kje bi si lahko napolnila želodce. Izbira je pestra, pa se vseeno odločiva za hotelsko kuhinjo, saj sva že zjutraj opazila pester izbor jedi. Vmes se sprehodiva mimo ene izmed številnih porok in malo igrava paparace. Pri kipu narodnega pesnika Tarasa Shevchenka na Trgu svobode se je zbrala manjša množica ljudi, ki ob spremljavi starejšega možakarja na harmoniki prepeva domoljubne pesmi. Pot naju mimo Narodne univerze skozi park Ivana Franka vodi nazaj do hotela. Zasluženo kosilo, čeprav je ura že skoraj sedem. Naročim tradicionalni ukrajinski boršč, za glavno jed izberem mešano ponev, v kateri je pečeno svinjsko meso, obloženo s krompirjem, paradižnikom in šampinjoni, po vrhu pa majoneza in sir. Zelo okusno. Po kratkem počitku se začneva pripravljati še na večerni ogled.

Tudi podoba L´viva je ponoči drugačna. Prižgejo se mestne luči. Podnevi s soncem obsijana mesta dobijo novo podobo. Kljub rahli negotovosti zaradi obiska tujega, neznanega kraja, se tu kmalu počutim popolnoma varnega. Če čez dan policistov niti ni bilo mogoče opaziti, se zdaj kar pogosto zapeljejo mimo. Zanimivo je to, da imajo med svojimi kontrolnimi vožnjami ves čas vklopljene utripajoče luči na strehi. Voznika pred seboj tako ustavijo z opozorilnim piskom sirene. Na ulicah prosjačenja nisem opazil, brezdomcev in sumljivih obrazov pa ne vidiš nič več, kot v naših prestolnicah. Vseeno s seboj nosim čimmanj. Telefon običajno pospravim v prednji levi žep kavbojk, v desnega potisnem nekaj denarja in potni list. Rajši bi ga pustil v hotelu, pa sem prebral, da ga v nekaterih klubih zahtevajo ob vstopu.

Ljudje se tako kot podnevi v glavnem zbirajo na mestnih trgih in ulicah s pestro gostinsko ponudbo. V vodičih obljubljenih uličnih artistov je malo. Verjetno bo za to krivo tudi dejstvo, da je danes nedelja. Ustaviva se v vogalu trga pred mestno hišo, kjer se mladi fantje preizkušajo v vrtenju ognjenih palic. Nekateri so pravi mojstri svoje koreografije, spet drugemu pa ena od palic ob uverturi nerodno pade iz roke. Približa se nama par simpatičnih deklet v družbi fanta, ki na hrbtu nosi svetleč reklamni pano enega od lokalnih nočnih klubov. Ena od njiju nama podari dva letaka za prost vstop. Dovoli nama tudi fotografiranje.

Ena od prvih asociacij na besedo Ukrajina so za marsikoga prav gotova lepa dekleta. Eden od najinih ciljev je bilo tudi raziskati ta mit. Lahko rečem, da čez dan na ulici nisem opazil prav nič več lepotic, kot ob običajnem sprehodu po stari Ljubljani. Nekatere sicer res izstopajo, ampak saj veste, vsake oči imajo svojega malarja. Se pa ukrajinska dekleta tudi čez dan rada lepo nadišavijo. Hoja po mestnem jedru je tako mešanica vonjav iz vseh strani. Nič drugače ni zvečer.

Prestaviva se par ulic naprej. V daljavi vidim množico ljudi, zbrano okrog vogala ene od hiš. Sliši se glas kitare in petje. Približava se. Kantavtor kot kaže preigrava lokalne uspešnice, saj kar nekaj ljudi z njim navdušeno prepeva in ploska. Čez nekaj minut se iz sosednje ulice približata dva policista in zabava je kot kaže nepričakovano zaključena. Umetnik se brani in upira, množica se mu pridruži s skandiranjem. Policista to ne zmede, pokliče še dva kolega in šova je brez izgredov nepreklicno konec. Ne vem sicer, ali zaradi pozne nedeljske ure, ali pa komu ni ustrezal njegov posluh.

V mestu je kar nekaj klubov z elektronsko glasbo. Nekateri so odprti vsak dan. Ker pa se tam zabave običajno prično kasneje, se vrneva na trg pred mestno hišo. Presenečena ugotoviva, da se malo pred polnočjo nedeljski večer kot kaže zaključuje. Ljudje počasi odhajajo, nekaj mladine še vztraja in poseda po spomenikih in ob vodnjakih, zato se odpraviva v klub Rafinad, za katerega imava letake.

Na zunaj klub deluje precej uglajeno. Spustiva se po bleščečem stopnišču. Mimo šanka so na levi mize in separeji, desno je vstop na manjše plesišče. Ob steni je klop. DJ vrti komercijalno dance glasbo izpred 10 let, vmes najde tudi kakšen aktualen hit. Čez kako uro je plesišče že kar polno. Plešejo v glavnem dekleta, fantje so ob šanku, nekaj jih nezainteresirano poseda na klopi ob steni. Ritem me premami in zaplešem tudi sam, Tomaž naroča pijačo. Tu so ukrajinska dekleta res postavna, oči imajo iskrive, nekatere se znajo tudi simpatično nasmehniti. Po moji oceni je večina njih zelo mladih. Izgledajo kako leto, največ dve čez mejo polnoletnosti. Mogoče se motim zaradi njihovega dekliškega izgleda. Mislim, da bi pri nas marsikatera že zdavnaj morala biti doma. Nekatere so bile prijazne in so privolile v fotografiranje.

Energija v klubu malo pred tretjo zjutraj očitno upade, plesišče se prazni. Tudi midva imava žuranja dovolj, zato se vrneva v hotel.

Mit o lepoti ukrajinskih deklet torej ostaja. Končno oceno bom tako lahko podal šele ob koncu potovanja.

Ponedeljek sva preživela zakopana vsak v svoje delo. Brezžična povezava je boljša znotraj hotela, zato sva ostala kar v sobi. Človek ima na krajših potovanjih občutek, da je treba noro hiteti in v čimkrajšem času kar največ videti. Tega občutka sem se hitro znebil. Mogoče je pa ravno to draž, da še kdaj obiščem to deželo. Še v naši mali deželici ne poznam vseh zanimivih skritih kotičkov. Pozno popoldne sva se vseeno odpravila do mesta. Največ pozornosti je pritegnila skupina mladih godalistov, ki so virtuozno preigravali znane svetovne uspešnice. V hotel sva se tokrat vrnila prej in naredila še načrt za naslednji dan.

V torkovo jutro vstopiva ob pol sedmih. Jajca na oko s slanino oziroma jajčna omleta. Ti dve možnosti sta nama na voljo v tem skromnem, a simpatičnem hotelu. Noben od naju ni preveč izbirčen, tu pa se mi porcije zdijo res skromne. Čez krožnik, na katerem ležita pečeni jajci z dvema drobnima rezinama šunke, opazujem mimoidoče ljudi. Nekateri se ustavijo, čakajoč avtobus ali tramvaj. Večina je vitkih. Verjetno ima življenjski standard Ukrajincev vpliv tudi na porcije. Mogoče bo v Kijevu drugače. Ob tem mi pridejo v spomin ogromni dunajski zrezki v nekaterih domačih gostilnah, ki kar visijo čez rob krožnika. Verjetno se res prenažiramo.

Po zajtrku vzameva vse potrebno za današnji izlet in nekaj minut kasneje se že prebijava skozi gnečo po mestnih ulicah. Prometni režim tukaj je boljši, kot bi pričakoval, čeprav se v nekaterih križiščih soočava s situacijo, ko imaš občutek, da ne velja noben znan prometni predpis. V nekaterih krožiščih so pravila obrnjena, talnih označb pa ni, zato je potrebno malo improvizacije. Za nama čakata dva policista v svoji Ladi Samari. Malo se nasmehnem in si mislim, tadva naju niti ujela ne bi.

Pri zadnjih hišah cesta zapelje med neskončna žitna polja. Dolge ravnine se dvigajo in spuščajo. Cesta je za ukrajinske razmere še kar solidna. Kot po pravilu zelo široka, pri robovih jo od bankine ločijo asfaltne gube, posledica vožnje neštetih večtonskih tovornjakov. Ob udobni vožnji v novem avtu hitrost kmalu naraste preko sto kilometrov na uro. Samo trenutek nepozornosti in udarna jama naju opozori, da bo treba bolj počasi.

Na enem od cestnih prevojev ustaviva ob cesti in fotografirava. Po prašni makadamski stranski cesti počasi stopiclja starejši možakar. Ustavi se v bližini najinega avta. Očitno čaka avtobus ali kak drug prevoz. Prijazno ga pozdraviva in mu ponudiva prevoz. Odprem mu vrata in s škrbastim nasmehom se usede na zadnji sedež najine Škode. Pokažem mu kamero in ga vprašam, če dovoli, da ga posnamem. Pomaha z bančno kartico in pravi, da gre v 20 kilometrov oddaljeni Zolochiv dvignit penzijo. Vsak konec meseca prejme 1100 ukrajinskih griven, kar znese približno 40 evrov. Star je 62 let, ima dve hčerki in sina, ki študira na fakulteti za računalništvo. Do mesta, kjer sva ga pobrala, mora 3 kilometre peš po prašni makadamski cesti. Odloživa ga pri odcepu ceste za Zolochiv. Ponuja nama denar. Ponudbo seveda odkloniva. Seževa mu v roko in mu zaželiva srečno pot. On nama vrne nasmeh in se odpravi čez cesto proti mestu.

Danes imava tudi logistično manj težav. Ne vem kako, da se nisem prej tega spomnil. Googlove mape sem preko hotelske povezave naložil na svoj telefon, tako, da imava navigacijo tudi brez interneta. Brez težav se pripeljeva do mesta Ternopil, ki leži ob umetnem jezeru, po katerem vozijo izletniške ladje. Najina ideja obvoziti jezero se kmalu izkaže za slabo izbiro. Cesta je namreč tako slaba, da je potrebno voziti v prvi prestavi, jame pa skoraj pol metra globoke. Na širšem delu zato obrneva, medtem zagledam ob obali pomol. Na njej nekaj mladih fantov poizkuša srečo z ribiškimi palicami. Pogled na motno zeleno vodo nama takoj ubije upanje po kopanju. Vrneva se nazaj proti glavni cesti. Mesto naju ni prepričalo, poleg tega se imava namen ustaviti še na treh mestih, zato se kar hitro odpraviva naprej do naslednje postaje.

Spet sva med neskončnimi polji žita in sončnic. Tega tukaj res ne zmanjka. Ravno, ko me Tomaž vpraša, koliko imava še do mesta Pochayiv, se pred nama na obzorju pokaže osupljiv prizor. Zlate kupole samostana Pochayiv Lavra rastejo kot ogromne gobe iz tal. Bolj kot se približujeva, vedno večji so. Ob vznožju hriba parkirava ob cesti. Po navodilih vodiča Lonely Planet si, kljub hudi vročini, nadaneva dolge hlače in se odpraviva v hrib. Samostan je bil stoletja duhovno in ideološko središče različnih ortodoksnih denominacij v zahodni Ukrajini. Sva redka turista, veliko več je romarjev iz vseh koncev. Samostan je drugi največji takoj za Kijevsko Pechersko Lavro. Ogled in fotografiranje nama vzame skoraj uro časa. Sam čez samostansko obzidje v daljavi nad mestom opazim podoben objekt. Kupole se na daleč svetijo v pripekajočem soncu. Narediva ovinek s poti in se odpraviva še tja.

Od vožnje in vročine sva že malo zdelana, pa še lakota se je naselila v najine želodce. Ustaviva se v bližnjem mestu Kremenets, kjer naju obcestna tabla napoti 100 metrov višje, kjer si privoščiva kosilo. Sita se lažje odpraviva po s kamnom tlakovani cesti na hrib nad mestom. Tam stojijo ostanki slikovite trdnjave, ki je Mongolom kar nekajkrat ostala trn v peti, osvojili pa so jo ukrajinski Kozaki v 17. stoletju. Nekaj delov grajskega zidu in eden od stolpov še stojijo, vse ostalo ni kljubovalo zobu časa. S hriba je čudovit razgled na mesto.

Zadnji postanek narediva v mestu Lutsk, ki leži 150 kilometrov severovzhodno od L´viva. Tam naju preseneti izjemen grad. Vstopiva skozi grajska vrata in se radovedno razgledujeva po grajskem dvorišču, kjer je razstavljene nekaj lepo ohranjene opreme in orožja. Povzpneva se tudi na grajsko obzidje. Obisk kmalu zaključiva, saj grad ob sedmih zvečer zapirajo.

Med vožnjo nazaj proti hotelu naju ujame dežna ploha. Tu je ozračje od vročine megleno že zgodaj dopoldne. Ni bilo hujšega in dve uri kasneje sva po kvalitetno preživetem dnevu spet ˝doma˝.

Premagovanje razdalj med večjimi mesti v Ukrajini pomeni ure in ure vožnje med neskončnimi polji. Pokrajina tu res ne prepriča. Vsaj mene ne, Gorenjca izpod Kriške gore, s pogledom na visoke vršace Julijskih Alp. Ukrajinske avtoceste so podobne našim, imajo pa kar nekaj posebnosti. Odbojne ograje na nekaterih odsekih ni, prav tako je dovoljeno polkrožno obračanje vsakih nekaj kilometrov. V bližini mest ni popolnoma nič čudnega, če se na odstavnem pasu ustaviš za nakup marelic, breskev ali zelenjave. Ponudniki tam parkirajo svoje utrujene Lade, prednje postavijo mizo ali pa kar vedra s sadjem. Preseneti me celo prehod za pešce. Kljub vsemu mi čas v neznanem okolju kar hitro mineva. Tomaž pripoveduje zanimive zgodbe s svojih potovanj po različnih deželah sveta. Vmes rečeva tudi kakšno moško in že se spuščava po dolgem klancu. Na obzorju se iz vročinskih meglic kažejo visoke stavbe.

Kijev je prestolnica Ukrajine. Ima skoraj 3 milijone prebivalcev, zaradi zadnjega begunskega vala verjetno še veliko več. Staro mestno jedro z glavnimi znamenitostmi leži na zahodni strani reke Dnjeper. Najin hotel je od centra mesta oddaljen kakih 10 kilometrov. Pozno popoldne zloživa stvari v sobo in preveriva internetno povezavo. Tomažu povzroča nekaj težav, zato se s prenosnikom preseli na kavč pri recepciji, kjer je boljši sprejem. Zvečer sva v mestu zmenjena z Anžetom, Kranjčanom, ki v Ukrajini živi že 14 let. Sem ga je pripeljala službena priložnost, nato se je zaljubil, si ustvaril družino in ostal. Predlaga nama, da za prevoz v mesto uporabiva metro ali taksi, zaradi gneče in del na cesti. Vseeno poskusiva z avtom. Ubereva kar najkrajši predlog Googla in prej kot v 15 minutah sva na dogovorjenem mestu. “Še hitreje, kot po Celovški do centra Ljubljane”, se pošalim. V bližnjem lokalu naročimo boršč. Anže pove, da je glavna tegoba Ukrajine korupcija. Povprečna plača v Kijevu znaša približno 300 evrov. Da nama tudi nekaj namigov, kaj si ogledati.

Naslednji dan se po znani ulici odpraviva v mesto. Promet tukaj me preseneča. Kljub gostoti poteka precej tekoče, večjih zastojev ni, razen ob cestnih zaporah in preusmeritvah. Bi bila pa brez navigacije precej izgubljena zaradi številnih enosmernih ulic. Hitro najdeva parkirni prostor v neposredni bližini centra. Po tlakovani ulici se spustiva na osrednji trg, Majdan nezaležnosti. Na drevesih ob ulici visijo fotografije žrtev nemirov izpred dveh let. Ob pločniku gorijo sveče. Trg je glavno zbirališče Ukrajincev, pa naj gre za praznovanje ali revolucijo. Na sredini ga krasi visok kip. Prečkava trg in se na drugi strani dvigneva po ulici do samostana Sv. Mihaela, katerega cerkev krasi zlata kupola. Mimo polkrožne stavbe ministrstva za zunanje zadeve se sprehodiva do Andrijivskega spusta. Slikovita ulica se strmo spušča proti četrti Podil. Krasijo jo stavbe različnih oblik, številni bari in restavracije, ter seveda nepogrešljive stojnice, kjer lahko kupite ponaredke sovjetskih vojaških kap ali pa ruske lesene punčke matryoshke. Podil med številnimi restavracijami ponuja tudi srbsko Beograd. Tam naročiva pleskavico in šašlik ter poklepetava z družbo pri sosednji mizi. Celo natakar iz Ekvadorja razume nekaj besed “po naše”.

Po obilnem kosilu se vračava ob Dnjepru. Preko dolgega mosta prečkava to široko reko in se ustaviva na otočku Truhaniv. Tu se nahaja mestna plaža in nekaj barov. Otoček je poln kolesarjev, saj je prepleten s cestami in potmi. Zopet prečkava most in se povzpneva na grič, kjer ob vznožju amfiteatra stoji velika kovinska parabola, ki je del spomenika prijateljstva narodov. Zraven je še razgledna ploščad, ki daje krasno panoramo na rečni del mesta. Od tu se najbolj pogumni na otoček Truhaniv lahko spustijo po dolgi jeklenici. Dan se počasi preveša v večer in ujameva še zadnje trenutke, da si ogledava kip Rodine Mat. 62 metrov visoka podoba ženske bojevnice stoji na 40 metrskem podstavku, pod njo pa leži ogromna ploščad s spomeniki žrtvam 2. svetovne vojne, razstavljenimi tanki, letali in različnimi vrstami sovjetskih skulptur.

Zvečer se po “Celovški” zopet zapeljeva v mesto. Da preveriva še nočni utrip. Malo sem pobrskal po spletu, menda je glavno mesto dogajanja Arena City v samem centru. Vhod je z ulice skozi podhod. Znotraj je veliko okroglo dvorišče, ki ga obdajajo balkoni z bari in restavracijami. Malo se razgledava naokoli. V enem od barov naročiva pijačo. Vrti se starejši house, lokal je natrpan, kajenje je dovoljeno. Ne ostaneva dolgo. Zapustiva Areno in se sprehodiva po ulicah. Ura je 1 ponoči in vse ostalo je kot kaže na petkov večer že zaprto. Le še brezdomci in nekaj mladine popiva po mestnih parkih. Vrneva se v hotel.

Obdobja konca aprila in začetka maja 1986 se marsikdo od nas dobro spominja. Nisem še dopolnil 5 let, vem pa, da so nam takrat v vrtcu prepovedali igranje na travi, saj naj bi bila ta najbolj kontaminirana zaradi jedrske nesreče v nuklearni elektrarni Černobil, ki se je zgodila 26. aprila tega leta.

Območje v bližini mest Černobil in Pripjat, kjer je kontaminacija še danes precej visoka, velja za prepovedano. 2600 kvadratnih kilometrov prostranih gozdov in travnikov je ograjenih z bodečo žico, vsi vstopi pa zastraženi z vojsko in policijo. Ogled je možen samo v organizaciji agencije. No, vsaj za nas navadne smrtnike. Iz Kijeva tja vsak dan odpelje nekaj kombijev. Rezervacija in predplačilo sta potrebna nekaj dni prej zaradi urejanja dokumentov in dovoljenj, ki jih potrebuješ za vstop.

Na zborno mesto se odpraviva kar z avtom. V neposredni bližini ustaviva na plačljivem parkirišču. 2 evra za cel dan je zastonj, pa še ena skrb je manj, saj je tam ves čas prisoten redar. V kiosku na postaji kupiva nekaj pekarskih dobrot za malico. Ob pločniku malo naprej že stojijo trije kombiji agencije. Poiščeva vodiča Johnnyja in ta preveri najine potne liste. Kasneje nam med vožnjo razloži vsa pravila obnašanja v coni, eno izmed najpomembnejših je, da ne izgubiš potnega lista. Kombiji so klimatizirani, kar res pride prav v tej vročini. S seboj imava tudi komplete dolgih oblačil, kar je prav tako zahtevano za nemoten ogled. Vmes si ogledamo dokumentarni film o nesreči. Ob ogledu me začnejo prevzemati močni občutki. Začenjam se zavedati teže in pomena tega dogodka, ki bi se lahko za ves svet končal še veliko huje.

Ukrajina – jedrska elektrarna Černobil

V uri in pol stojimo pred prvo kontrolo. Spet pregled potnih listov in po nekaj minutah vstopimo v 30 kilometrski obroč območja. Prvi postanek je v mestu Černobil pri betonski plošči, ki ponazarja območje visoke kontaminacije. V ploščo so privite kovinske posodice za sveče. Vsaka od njih ponazarja eno od številnih vasi, katerih prebivalci so bili evakuirani v dneh po nesreči. V mestu je tudi hotel, če se slučajno odločite za večdnevni ogled. Ogledamo si še muzej na prostem, kjer so razstavljena daljinsko vodena vozila, s katerimi so odstranjevali radioaktivne odpadke s strehe reaktorja.

Med vožnjo proti območju jedrske elektrarne šofer zavije levo na ravno betonsko cesto, pri straneh že popolnoma zaraščeno z grmovjem in drevjem. Po 7 kilometrih visoko med krošnjami pred nami uzrem kolosalno kovinsko konstrukcijo. Do radarja Duga, ki je bil zgrajen v času hladne vojne, se prebijemo skozi z vejami prepleten prehod. Ustavimo se na mivkasti jasi in nad našimi glavami se skoraj 150 metrov visoko proti nebu dviga kilometer široka mreža cevi, žic in oddajnikov. Razen rjaste površine je v kar solidnem stanju. Nekaj se nas celo povzpne po navpičnih lestvah. Tomaž je bil še posebej drzen, saj je zlezel skoraj do polovice, potem pa ga je vodič opozoril, da naj le pride dol, če noče imeti težav z varnostniki.

Vrnemo se na glavno cesto in kmalu se ustavimo ob vrtcu. Vstopimo v temen predprostor. Sobe na obeh koncih hodnika razkrivajo mračno zgodovino. Ostanki igrač in učnih pripomočkov ležijo po rjastih okvirih malih pogradov. S sten visijo odluščene tapete. Prizori iz grozljivk.

Približamo se območju jedrskih reaktorjev. Najprej nam pogled odnese na desno. Ob nedokončanih reaktorjih 5 in 6 so za vedno obstali v času številni žerjavi. Malo naprej se v daljavi že vidita reaktorja 3 in 4. Šofer nas zapelje ob njih do vstopa v notranje območje, kamor seveda turisti nimamo vstopa. S kakih 300 metrov daleč si ogledujemo masivni betonski sarkofag, v katerega so oblekli v nesreči porušen in izgorel reaktor 4. Ta naj bi okolico varoval pred sevanjem 30 let, kar je seveda premalo. Zato so ob njem že zgradili še večji sarkofag iz aluminija, ki ga bodo po tirih kot tunel zapeljali čez starega. Ta naj bi zdržal vsaj 100 let, v katerih naj bi strokovnjaki poizkušali dokončno sanirati območje reaktorja.

Pred ogledom opuščenega mesta Pripjat si v menzi elektrarne privoščimo kosilo. Hrana je okusna z vonjem po socialističnih časih. Vodič nam predlaga, da prihranimo kak kos kruha. Kasneje se ustavimo na mostu, ki prečka enega od stranskih jarkov velikega umetnega ohlajevalnega jezera. V vodi plavajo več kot dva metra dolgi somi, ki pa niso posledica radioaktivnosti, temveč obilice hrane, ki jo imajo na voljo, med drugim tudi naše krmljenje.

Pripjat je bilo mesto, ki je bilo namensko zgrajeno za vse zaposlene v jedrski elektrarni in njihove družine. Bilo je prvo moderno ukrajinsko mesto s skoraj 50.000 prebivalci. Povprečna starost v njem je bila komaj 26 let. Pripjat se je ponašal s prvim supermarketom, bolnico, klinikami, številnimi šolami, kavarnami in restavracijami, kulturnimi palačami, kino dvorano, dvema stadionoma, pokritimi plavalnimi bezeni, strelišči, telovadnicami, zabaviščnim parkom ter lastno telefonsko komunikacijsko mrežo.

Ukrajina – mesto Pripjat

Sprehajamo se med propadajočimi objekti, zaraščenimi z visokim grmovjem. Ponekod drevje raste iz razpokanih betonskih konstrukcij. Tako zelo je zaraščeno, da površino nekoč idiličnega mesta začutimo šele, ko se povzpnemo na streho enega od stanovanjskih blokov. Ob evakuaciji dan po nesreči so prebivalci Pripjata lahko s seboj vzeli le dokumente in nekaj oblačil. Kasneje je bilo večino stanovanj izropanih in danes v teh prostorih najdemo redke dokaze o življenju znotraj stavb. Seveda so vsi predmeti še vedno kontaminirani, zato se ni priporočljivo ničesar dotikati.

Pot nas vodi mimo zabaviščnega parka. Električni avtomobilčki so obstali, prav tako vrtiljak in ogromno panoramsko kolo. Ogledamo si še šolo s telovadnico in bazenom.

Med vožnjo nazaj proti Kijevu si ogledamo kratki propagandni film o mestu Pripjat. S posnetka prepoznam kraje in objekte, med katerimi sem hodil uro nazaj. Res neverjetno, kaj naredi čas. Mesto je skoraj nerazpoznavno. V hotelu s Tomažem še vedno podoživljava današnji izlet.

Obisk jedrske elektrarne v Černobilu in mesta duhov Pripjat je name naredil tako močan vtis, da sem bil prepričan, da bom v Ukrajini težko doživel še kaj podobnega.

Po dopoldanskem pisanju člankov in odgovarjanju na pošto sva se zopet odpeljala proti centru Kijeva. Po Celovški seveda. Ker naju je včeraj ujela noč, nama je ogled Kijev Pečerske Lavre, znane tudi kot samostan podzemnih jam, ostal za danes. Kijev Pečerska Lavra je zgodovinski samostan pravoslavnih kristjanov. Po njem se imenuje predel Kijeva, kjer na dveh gričih s pogledom na Dnjeper stoji več cerkva, zvonikov z zlatimi kupolami in ostalih cerkvenih objektov. Je del Unescove svetovne dediščine in je bil imenovan za eno od 7 čudes Ukrajine. Je najbolj sveti kraj ortodoksnih pravoslavnih kristjanov vzhodne Evrope, v katakombah pod njim pa v sarkofagih leži več kot 100 trupel menihov.

Narediva kratek obhod po dosegljivih objektih in pot naju pripelje pred okence, kjer lahko kupiš vstopnico za ogled podzemnih jam. Ena skupina ravno odhaja, zato vzameva vstopnici in pohitiva za njimi. Prvi del ogleda vodi starejša ženska. Na nekaj mestih se ustavi. Razlaga v Ukrajinščini, tako, da jo ne razumeva skoraj nič, verjetno pa govori o zgodovini samostana. Privede nas pred cerkev malo nižje, kjer vodenje prevzame menih srednjih let. Tistim, ki kažejo preveč kože, razdeli preprosta zelena ogrinjala. Meni kratke hlače segajo ravno čez kolena, zato sem oproščen dodatnega oblačenja. Ob vstopnici smo prejeli vsak svojo svečo. Le te nam prižgejo tik pred vhodom v podzemni rov ter pokažejo, da je pravilna drža sveče v levi roki, ki jo oblikujemo v skledo.

V rov se nas v gosjem redu nagnete kakih trideset. Spuščamo se po ozkih stopnicah in po dosegu najnižje točke mi postane precej nelagodno. Nisem ravno klavstrofobičen, gibati se tu korak za korakom v koloni po zatohlih tesnih hodnikih, pa mi postane sila zoprno. Ob straneh rova se pričnejo pojavljati ozke police, na katerih ležijo zastekljeni sarkofagi s trupli menihov. Tisti najbolj verni se pri vsakem ustavijo, pomolijo in poljubijo pokrov sarkofaga. Sam komaj čakam, da se prebijemo nazaj na odprto, na svež zrak.

Zapustiva Lavro in zavijeva na eno od Kijevskih obvoznic. Odpeljeva se proti 15 kilometrov oddaljenem Mežigiriji. Tam se nahaja več kot 140 hektarov velika gozdnata površina, ki leži ob Kijevskem morju, kakor se imenuje razširjeni del reke Dnjeper. Posestvo si je leta 2007 skozi številne sumljive posle prilastil Viktor Janukovič, kasneje predsednik Ukrajine. Na oblasti je vztrajal od leta 2010 do začetka leta 2014, ko so ga na pragu državljanske vojne odstavili z oblasti, sam pa je pobegnil iz države. Protestniki so brez upora vstopili na posest in v naslednjih dneh so se v Mežigirijo vile kolone ljudi, ki so si prišli na lastne oči pogledat, kam je predsednik vložil njihov trdo prigarani denar. Prizori, ki spremljajo človeka ob obisku tega kraja, so osupljivi. Po posesti se vijejo lično tlakovane stezice in ceste. Trava je natančno pokošena, po njej so posejane številne cvetlične gredice in otočki. Kar obstanem in sploh ne vem, po kateri poti bi šel naprej. Kamorkoli se obrnem, je kot v raju. S Tomažem odtavava kar vsak malo po svoje in urno pritiskava na sprožilce fotoaparatov. Ustaviva se pred ogromno leseno Honko. Brunarica je največji objekt, kar jih je izdelalo to finsko podjetje in naj bi bila celo predlagana za Guinnessovo knjigo rekordov. Poleg nje šumijo slapovi potočka, ki se pod številnimi mostički vije proti Dnjepru. Tam se nahaja tudi marina. Posestvo je ograjeno z visoko ogrado, ki zastira pogled in je dolga kar 54 kilometrov. Znotraj park obkroža še kovinska ograja ličnega videza. Na posestvu so med drugim tudi igrišče za golf, zasebni živalski vrt, podzemno strelišče in boksarski ring, manjša lovska koča, ki jo obkroža jezero z vodometi, pa še bi se našlo.

Posestvo so kasneje spremenili v nacionalni park in ga odprli za javnost. Pri vhodu si lahko najamete kolo in preživite aktivno popoldne v prijetni senci gozda. Po travnikih ležijo vreče za sedenje, sem pride ogromno družin z majhnimi otroci. Številni pari si Mežigirijo izberejo za večno obljubo zvestobe. Za moški del obiskovalcev so ravno številne poroke prava paša za oči.

Mežigirija je ena sama lepota s povsem grenkim priokusom. Ob vožnji nazaj proti hotelu razmišljam, kakšen človek moraš biti, da si ob vsej revščini v lastni državi, privoščiš tako razkošje. Da se ob prebavnih motnjah, zaradi kombinacije večernega kaviarja in šampanjca, zjutraj usedeš na straniščno školjko za 250.000 dolarjev, medtem ko ljudstvo nima kaj jesti. Nepredstavljivo.

Zapuščava prestolnico in zopet reževa vroč ukrajinski zrak na avtocesti proti Odessi. Veselim se Črnega morja, že zaradi same spremembe okolja, pa še kopati se bo dalo, upam. Vmes pa naju čaka še en postanek.

Mesto Pervomaysk leži približno na pol poti med Kijevom in Odesso. Nekaj kilometrov prej z glavne ceste proti levi zavije makadamska in prav nič ne razkriva, kaj se nahaja na koncu. Na območju Pervomayska je imela Sovjetska zveza 10 raketnih izstrelišč, po celotni Ukrajini pa kar 176. Raketna baza Pervomaysk je bila zgrajena leta 1959 in je bila ena najpomembnejših za sovjetske oborožene sile. Delovala je do leta 1997, kasneje so jo spremenili v muzej, odprt za javnost. Vse ostale baze so bile porušene in zasute z zemljo.

Raketno izstrelišče Pervomaysk

Na vhodi naju sprejme nekdanji vojni oficir, ki sedaj opravlja delo vodiča. Najprej naju popelje po stavbi muzeja, kjer nama razloži zgodovino objekta. Seveda ne zna angleško, vendar se zelo potrudi in v mešanici slovanskih izrazov poizkuša kar se da enostavno prikazati delovanje silosa za izstrelitev jedrskih raket. Pred vhodom v muzej je razstavljenih več delov raketnih motorjev v prerezu. Sprehodimo se proti silosom. Ob tem si ogledamo primerke različnih raket in bojnih konic, med drugim tudi največje med njimi, SS-18 Satan. Prispemo do izstrelitvenega silosa, ki ga pokriva 120 tonski pokrov. Ta je služil tudi kot zaščita pred jedrskim napadom in se je lahko odprl v samo 8 sekundah. Pod njim zija temna luknja, ki doseže dno 45 metrov v tleh. Poleg silosa si je možno ogledati transportne tovornjake in stroje, s pomočjo katerih so rakete pripeljali na izstrelišče in vstavili v silos.

Celotna baza je bila zavarovana z žično ograjo pod visoko napetostjo, znotraj pa še z dvema vrstama bodeče žice. Imela je svojo elektrarno, prezračevalni sistem in bunker, v katerem bi bilo ob jedrskem napadu možno preživeti do 45 dni. Dobrih 100 metrov stran od silosa je v tleh skrit kontrolni center za izstrelitev. Vstopimo v stavbo s prezračevalnim sistemom. Vodič mi pokaže, naj pritisnem na stikala elektro omarice. Lopatice ventilatorjev ob stropnih ceveh se zavrte. Ob tem ustvarjajo neznosen hrup. Spustimo se po strmih stopnicah in po dolgem ozkem hodniku pridemo do dvoje težkih železnih vrat. Za njim vstopimo v tesno dvigalo in že se spuščamo 12 nadstropij nižje. V 11. dosežemo sobo s komandnim pultom za izstrelitev. Tu spodaj so bili v stalni pripravljenosti 3 oficirji. Nadstropje nižje je prostor za počitek, kjer je še stranišče in manjša kuhinjska niša. Oficir naju posede vsakega v svoj stol.

Raketno izstrelišče Pervomaysk

Pred sabo imava tipkovnice in gumbe. Postopek izstrelitve se lahko prične. V istem trenutku obrneva ključe in pritisneva na gumb. Le ta ni velik, okrogel in rdeč, kot lahko vidite v vsakem ameriškem filmu. Kontrolne lučke začno utripati in oglaša se opozorilni signal. Nekaj trenutkov zatem je raketa v zraku. K sreči je to samo simulacija. Po končani izstrelitvi se spet z dvigalom popeljemo proti površju. Po dolgem ozkem hodniku zopet zagledamo svetlobo dneva na drugi strani izstrelišča.

V Odesso sva prispela pozno popoldne. Plaža je od hotela oddaljena le dobrih 5 minut hoje. Razganja me od firbca, končno sva ob morju. Že dolgo se ga nisem tako veselil. Kar nekaj let sem namreč svoj dopust preživljal v gorah. Torbe samo vržem zraven postelje, potem pa hitro pod tuš in na obalo. Spustiva se po dolgih stopnicah in že stojiva na cesti, ki je rezervirana za kolesarje in pešce. Mimo drvijo še mulci na svojih segwayih. Ne vem, če že obstaja slovenski izraz za to, gre pa za tiste samostoječe skiroje. Hodiva proti plaži Arcadia, kjer so na enem kupu številni klubi, bari in kavarne. Z leve odmeva bučna glasba iz enega od številnih zunanjih fitnesov. Za trenutek se ustaviva in preveriva formo lokalnih imetnic oprijetih hlač. Nadaljujeva mimo turških ponudnikov kebaba in se usedeva nasproti v prijetnem lokalu, kjer naju prepričajo lepe fotografije boršča in šašlika. Ko napolniva želodce, v bližnjem klubu preverim glasbeno ponudbo. Utrujena od dolge vožnje se vrneva v hotel in zaspiva kot ubita.

Naslednje jutro po zajtrku v nahrbtnik spakiram brisačo in veliko plastenko radenske ter se odpravim malo raziskovat. Tomaž ostane v hotelu in opravlja službene obveznosti. Spustim se do obale in nadaljujem proti severu. Hodim po lično tlakovanem pločniku s pogledom na plažo malo nižje. Mivkasta plaža mi nikoli ni bila preveč všeč, upam na kakšen peščen del, kjer se bom lahko osvežil. Zavijem dol s poti in nadaljujem bos po vroči mešanici mivke in zdrobljenih školjčnih lupin. Ustavi med skalna pregrada, za katero se pod strmimi pečinami razprostira kratek peščeni odsek. Super, tole bo zame. Zlezem nazaj na cesto in nadaljujem naprej, kjer na desni opazim manjši kamp. Na sredi kampa stoji plezalna stena, za njo pa igrišče za odbojko in manjši prostor za piknike. Prave recepcije ni, na vhodu stoji lesena hišica s šankom. Malo se naredim Francoza in mirno zakorakam mimo proti šotorom na robu pečine. Po strmi poti se spustim proti vodi in že stojim na plaži. Hitro vržem s sebe nahrbtnik in skok v vodo.

Osvežitev mi v tej vročini res prija, voda pa ni ravno čista. Daleč od tega. Pravzaprav imam občutek, kot da bi v skledo z ostanki solate nalil vodo in zaplaval v njej. Na fotografijah vedno vse izgleda prekrasno, resnico pa vidimo šele od blizu. Spomnim se na bistro vodo Bohinjskega jezera, pa na peščene plaže hrvaških otokov. Lahko smo hvaležni, da imamo vse tako blizu. Posušim se na soncu in se odločim, da preverim stanje še na drugem delu Arcadie. Spet se sprehodim mimo vseh lokalov ob poti. Tako kot plaže, so tudi čez dan vsi polni. Ko glasba in vrvež s plaže ostaneta v daljavi, pridem do predela, ki je kot kaže še v fazi gradnje. Opaž nove škarpe je na pol odstranjen. Ob poti leži orodje, delovne rokavice in celo pozabljen varilni aparat. Ob poti so kupi smeti. Iz objekta, končanega do druge plošče štrlijo zarjavele armaturne palice in vse kaže na to, da se je gradnja predčasno zaključila. Takih prizorov je v Ukrajini na pretek. Voda na tem delu pa čista in popolnoma brez alg. Izkoristim priložnost in še enkrat skočim v Črno morje.

Vračam se po obali in zadiši mi kebab. Sedim na senčni terasi s pogledom na plažo, srkam mrzlo radensko in prav nič mi ne manjka. Še natakar je prijazen in zna angleško. Postreže mi odličen boršč z dvema koščkoma kruha s slanino, kasneje prinese še kebab. Do sitega se najem, zato kar malo še posedim. Plaža je tukaj obrnjena na vzhod, zato klasičnega morskega sončnega zahoda ni, obala pa se obarva zlato-rumeno. Kljub polnemu želodcu se odločim, da se peš vrnem v hotel. Lahko bi sicer izbral enega od vlakcev, ki vozijo nazaj. Pri bazenu z delfini zavijem v hrib proti mestu. Ljudje se vračajo s plaže domov ali proti hotelom, jaz pa zazrt v daljavo puščam za sabo kilometrske ulice. Šele čez čas se ob ropotu od zadaj zavem, da hodim kar po tramvajski progi. Ta je tukaj speljana med cesto in pločnikom, vendar precej neopazna. Odmaknem se v stran in nadaljujem po sivih ulicah.

Zvečer pristanem v klubu Western. Ibiza klub je za kar drago vstopnino ponujal nastop neke lokalne pop zvezdnice, katere glasbeni stil me ni prepričal, zato sem na terasi kluba samo malo pofirbcal. V Westernu za vstop plačam 100 griven, kar je približno 4 evre. Klub je že pred polnočjo kar dobro napolnjen. Glasba komercijalni dance, kaj več tukaj ni za pričakovati. Zdržim do pol štirih zjutraj in prečkam promenado na Arcadii. Na avtobusni postaji se ponoči kar tare taksistov. Vsak, ki me vidi pešačiti, mi ponuja prevoz. Jaz pa samo ¨spasiba¨ in mimo. Kljub pozni uri se na ulicah Odesse počutim varno. Tudi policisti redno paradirajo po ulicah. Ob štirih po celodnevnem pešačenju padem v posteljo in zaspim kot top.

Le še nekaj dni potovanja je ostalo, zato sva se odločila pustiti ogled delte Donave za drugič. Že zgodaj zjutraj se odpraviva proti Romuniji, saj pričakujeva gnečo na mejah, prečkati morava tudi Moldavijo. V lokalni trgovini tik pred ukrajinsko moldavsko mejo zapraviva ostanek griven za mrzlo pijačo in sadje.

Prečkanje meja izven Evropske unije je kar malo stresna situacija. Nisva tihotapca, pa vendar imava poln prtljažnik osebnih stvari in tudi tehnične opreme, poleg tega voziva sponzorski avto. Dovolj za vzbujanje dodatne pozornosti. Nič drugače ni tu. Ko naju temeljito pregledajo, naju policist napoti v stavbo na levi strani mejnega prehoda, kjer morava urediti neko dokumentacijo za avto, znesek 10 evrov. Seveda morava zopet preko prehoda, v vmesnem času pa je ravno izmena, tako sva deležna ponovnega pregleda. V slabi uri sva preko mejo in že hitiva naprej. Pokrajina se ne spreminja dosti, je pa včerajšnje deževje ohladilo in očistilo zrak. Jaz zatopljen v navigacijo na telefonu, Tomaž pa v vožnjo, skoraj zgrešiva smer. Po ugotovitvi, da bi morala zaviti desno, zapeljeva preko polne črte, ravno mimo policista. Pisk piščalke in že stojiva ob cesti. Po nekaj bedastih pogledih z obeh strani, malo pregovarjanja v mešanici jezikov in hitri pretvorbi valut se dogovorimo za vzgojno kazen 5 evrov.

Ne voziva se prav dolgo, ko po navodilih navigacije zavijeva v levo in poglej, spet zapornice. Takrat se zaveva, da sploh še nisva v Moldaviji, ampak v tako imenovani Pridnjestrski republiki. Ta pokrajina je leta 1992 v strahu pred združitvijo z Romunijo razglasila neodvisnost. Priznala je ni nobena država, za nadzor razmer pa tam ostajata ruska in ukrajinska vojska. Ob izstopu sva zopet pod drobnogledom. Po izročitvi vse dokumentacije, ki jo premoreva, od naju še vedno zahtevajo deklaracijo za avto. Pa saj sva jo plačala že na vstopu. Uniformiranec je neomajen in vztrajno ponavlja, da en papir manjka. Tomaža odpelje v majhno stražarsko hišico. Tam mu ponuja dve možnosti. Ali naju pošlje nazaj na mejo z Ukrajino, da urediva ¨manjkajoči¨ dokument, ali pa tukaj plačava 20 evrov in naju izpusti. Seveda izbere drugo možnost, tokrat ne prejme nobenega računa ali drugega dokumenta. Odpeljeva naprej in čez slab kilometer sva na moldavski meji. Po utečenem postopku oba na pregled potnih listov, nato še preko ceste na policijo, po plačilu vinjete sva končno v Moldaviji. Čez uro in tri četrt tekoče vožnje sva na meji z Romunijo. Carinik je prijazen in razbremenjena nadaljujeva pot proti mestu Bran.

Kmalu sem zelo presenečen. Cesta je odlična, celo veliko boljša, kot nekatere pri nas. Vozišče je široko, asfalt pa raven in gladek. Malo se mi stoži po kolesu. Obcestni znaki so novi, opozorila za omejitve hitrosti so tudi na samem vozišču. Uredili so tudi počivališča. Slabša je stranska cesta, na katero zavijeva kasneje. Po njej se vzpneva na deželo. Na vrhu ustaviva in fotografirava. Prizori so neverjetni. Spodaj se na pokošeni zlato-rumeni pšenici pasejo konji. Stik polja z nebom ločujejo visoka stebla koruze, nad katerimi po modrini plujejo beli puhasti oblački. Vse počasi a vztrajno nakazuje prihod gora.

Po vseh peripetijah z oblastmi in dolgi vožnji si ob cesti privoščiva krajši postanek s poznim kosilom. Nič ne komplicirava in naročiva dunajski zrezek s pomfrijem in solato. V mesto Bran ob vznožju Transilvanskih Alp prispeva že v temi. Poiščeva hotel z rezervirano sobo, sledi zaslužen počitek.

V mestu Bran v Romuniji sva nastanjena v res prijetnem hotelu. Pravzaprav gre bolj za večjo stanovanjsko hišo s sobami. V pritličju se nahajata še velika dnevna soba in jedilnica. Hiša stoji na posesti lastnikov, obkrožena je s travnikom in smrekovim gozdom. Na vrtu za hišo stoji velik žar, napeli so tudi mrežo za odbojko. Zelo domače se počutim tu. Zajtrk je precej obilnejši, kot sva navajena iz Ukrajine.

Po zajtrku ne izgubljava preveč časa, spakirava in se odpraviva proti gradu, ki je glavna znamenitost tega mesta. To mesto je šolski primer, kako prodajati dobre zgodbe. Turistov se tu kar tare, vse pa je podrejeno zgodbi o grofu Drakuli. Pa še na kratko nekaj o tem:

Vlad 3. ali Vlad Tepeš je bil knez dežele Vlaške, ki se je pod okriljem papeža boril proti Turkom. Znan je bil tudi kot Vlad Nabodalec, saj je svoje žrtve nabadal na kole in jih pustil umirati pred svojim gradom. S temi krutimi dejanji je pri ljudstvu in sovražnikih vzbujal strah in ugled neusmiljenega vojskovodje. Ime Dracula izhaja iz izraza ˝dracul˝, ki pomeni zmaja. Ime je prevzel njegov oče po sprejetju med viteze reda zmajev. Proti Vladu se je obrnilo ljudstvo samo, saj so imeli dovolj vseh oblik mučenja in izkoriščanja. Po nekaj letih ječe je še enkrat stopil na prestol, vendar je svojo pot končal nekaj mesecev kasneje v bitki s Turki. V zgodovini gradu Vlad Tepeš niti nima vidnejše vloge, nikoli ni živel tu, je pa nekajkrat prečkal sotesko. Upodobitev lika vampirskega grofa Drakule irskega avtorja Brama Stokerja in spretnost trgovcev sta povzročili pravi bum.

Že na vhodu je kar dolga vrsta za nakup vstopnic. Ob čakanju si ogledujem številne stojnice, kjer prodajajo vse, od umetnih vampirskih zob, do bolj ali manj posrečenih mask vseh oblik, pa tradicionalna romunska oblačila in vso ostalo kramo, ki nima nobene povezave z ničemer. Saj poznate to.

Pred vhodom čakamo 15 minut, nato pa se prav počasi v gosjem redu pomikamo v notranjost. V rokah vsak drži fotoaparat ali pametni telefon in simultano škljocamo na vse strani. To je tudi edini način, da prineseš domov vsaj fotografije, če si že ne moreš v miru ogledati tega zelo lepo urejenega gradu. Prostori so preprosto, a zelo lično urejeni. Bele stene, odprti kamini, krušne peči, knjižni regali, viteški oklepi, rezbarije in stilno oblikovano pohištvo iz tistega časa res pričarajo pravo vzdušje.

Skozi ozek prehod se po strmem kamnitem stopnišču vzpnemo na teraso, ki ponuja lep razgled na mesto Bran. Vreme je spet kot narisano in idilična kulisa odvrača pogled od prenatrpanosti. V skoraj dveh urah se uspem prebiti nazaj na grajsko dvorišče, kjer ujamem Tomaža. Zapustiva grad in vampirske zgodbe in nadaljujeva pot proti goram.

Cesta naju pripelje do vznožja gorovja Fagaraš, ki mu pravimo tudi Transilvanske Alpe. Med mestoma Pitesti in Sibiu se vije 90 kilometrov dolga gorska cesta, ki nas pripelje do nadmorske višine 2034 metrov. Zgraditi jo je dal diktator Nicolae Ceauşescu med letoma 1970 in 1974 kot transportno pot v primeru Sovjetskega napada. V resnici naj bi šlo bolj za razkazovanje moči, gradnja je zahtevala tudi številne smrtne žrtve. Zanimanje turistov za pot čez prelaz Transfagaraš se je izrazito povečalo po letu 2009, ko so tu posneli enega od delov serije Top Gear. Cesto so celo označili za najlepšo na svetu. Ta nam ponuja res izvrstne razglede proti najvišjim vrhovom Fagaraša in dolini. Skozi dolg in ozek tunel pripeljeva na severno stran do jezera Balea, ki leži nekaj minut hoje nad cesto. Ob njej stojijo številne stojnice z domačimi siri, kruhom, klobasami, medom in žganjem, ročno izdelanimi oblačili in lesenimi izdelki. Pozimi tu zapade velika količina snega, zato je cesta med oktobrom in junijem zaprta. Do jezera se lahko povzpnemo tudi z nihalko. Kaj bi dal, da bi sedaj lahko zajahal kolo in oddrvel po številnih serpentinah proti dolini. Tudi vožnja z avtomobilom po zaviti cesti je užitek. Večkrat se ustaviva in dokumentirava čudovite razglede.

Le še nekaj minut dneva je ostalo, midva pa že v temi iščeva hotel v Temišvarju. Prispeva nekaj minut pred polnočjo. Utrujena od vožnje odpreva vrata sobe, za vrati pa presenečenje. Za ugodno ceno sva dobila ogromno sobo in kar je bilo v tem trenutku najboljše, vsak svojo francosko posteljo.

Tako, pa je napočil težko pričakovani dan – odhod v Srbijo. Jaz še nikoli nisem obiskala te države in me je zelo razveselila novica, da potujeva prav tja. Namreč imam kar nekaj prijateljev iz Srbije in me je vedno zanimalo kakšno je življenje “tam spodaj”. S prijateljem Tomažem sva se odpravila na sedem dnevno raziskovanje srbskih krajev v sklopu njegovega projekta 20.000 km po Evropi. Dobila sva avto Volkswagen Golf od Avto hiše Slak s katerim sva se odpravila na dolgo pot. Po nekajurni vožnji, cca 100 km pred Beogradom sva se ustavila v Gostilni Zmaj, da bi napolnila lačne želodce. In tam so nastopile prve težave.. CIRILICA. S pomočjo natakarice sva nekako naročila za najin okus podpovprečno okusno hrano. Z upanjem, da bova čez teden jedla kaj boljšega sva se odpravila na kratki obisk prijateljici v Šabac in nato v večernih urah Beograd v hotel, kjer se je začel skoraj dve urni “lov” za rezerviranim hotelom. Po napornem iskanju hotela, kateri se na spletni strani imenuje drugače kot v resnici, sva utrujena legla in zaspala.

Z navdušenjem sva se drugi dan zjutraj odpravila v center Beograda. Najprej čas za zajtrk in domačo kavo seveda. Presenečena sem bila nad nizkimi cenami glede na to da smo v Beogradu. Za celih 10 EUR sva se oba kar fino najedla, popila kavico in polizala sladoled (tako dobrega še nikoli, ampak res NIKOLI nisem jedla). Potem sva se odpravila na Kalemegdan – beograjsko trdnjavo s čudovitim razgledom na stičišče Donave in Save, novi Beograd in Zemun. Trdnjava je nastajala postopoma od 1. do 18. stoletja. Sestavljena je iz Gornjega grada, Spodnjega grada in parka Kalemegdan. Skozi zgodovino se je trdnjava spreminjala in razvijala, bila je prizorišče raznih spopadov in mesto kjer se je Beograd začel razvijati. Midva sva si ogledala sva si enega izmed raznih muzejev -Mučilnico, ker naju je spreletel srh ob pogledih na različne mučilne naprave. Prijeten sprehod in ogled trdnjave lahko traja tudi kar do nekaj ur.

Nato pa sva se odpravila na priljubljeno beograjsko boemsko četrt Skadarlija, katere ulica meri 500 metrov. Tukaj se nahajajo najstarejše restavracije v Beogradu in v bližini je Narodno gledališče, kamor je konec 19. in v začetku 20. stoletja zahajala umetniška elita, slikarji, pisci in igralci. Najbolj znana je restavracija Tri šešira. Midva se odločila za restavracijo Moj šešir. Preizkušeno; hrana, gostoljubnost in cene so več kot zadovoljive.

Po obilnem obroku sva se odpravila v pravoslavni hram Sv. Save v Beogradu. Znana je kot največja pravoslavna cerkev na svetu, ki lahko sprejme kar 11.000 obiskovalcev. Gradnja hrama se je začela že leta 1935, vendar se je ustavila zaradi vojne. Z gradnjo so nadaljevali komaj leta 1984 in do 2000 je bila cerkev z državnim denarjem in s pomočjo prostovoljnih prispevkov vernikov sezidana. Leta 2004 pa je bila urejena tudi njena zunanjost. Notranjost še ni dokončana, kar lahko traja še kar precej let. Levo krilo cerkve je urejeno z oltarjem in slikami svetnikov, kjer opravljajo tudi cerkvene obrede. Midva sva prišla prav ob času ko se je obred vršil in sva si ga ogledala. Kar mi je pritegnilo veliko pozornosti je, da so verniki prihajali do slik svetnikov, jih poljubili, se prekrižali in darovali denar. Sama cerkev pa deluje veličastno in spokojno.

Potovanje v Srbijo

Ogledala sva si tudi splave na Donavi in Savi. Kjer se nahajajo restavracije in zvečer klubi in diskoteke. Beograd je eden najživahnejših krajev kar se tiče nočnega življenja. Vstop v klube je ponavadi brezplačen, poceni taksiji in pijača prav tako. V njih vlada pisana mešanica glasbe, turbofolka, trubačev, alternativne glasbe, techno, itd. Midva sva si želela seveda prave srbske glasbe zato sva odšla pogledat dva splava z živo turbofolk glasbo. Opazi se kakšno moč ima tu denar. Rezervirane mize, litri alkohola (šampanjci), šopki rož, vzvišeni moški in lepa dekleta. Zabava do jutranjih ur pa je bila vsekakor odlična.

Naslednji dan sva se poslovila od Beograda in se opravila proti Avali, ki se nahaja 16 km JV od Beograda. Nadmorska višina meri 511 m okoli 200 m pa dviga nad okolico in meri 489 hektarjev. Poraščena je z naravnimi gozdovi in zasajenim borovim gozdom. Avala je bila razglašena za nacionalni park in varovano območje. Tam je bil najden mineral avalit, kateri je dobil ime po Avali. Leta 1965 je bil zgrajen televizijski stolp, ki so ga pa v času bombardiranja Natovih sil podrli. Na novo so ga zgradili in odprli za obiskovalce 21. aprila 2010. Z vrha stolpa je veličasten razgled po celotni Šumadiji. Tomaž se je povzel na stolp, mene pa se ni dalo prepričati ker ne maram višine. Verjamem pa da je bil razgled več kot lep. Pot sva nadaljevala v Kraljevo, kjer sva si ogledala mesto pojedla pleskavico z lepinjo in se napotila do najinega novega hotela v Čukojevcu, imenovanega Saint Paul. Čista desetka kar se tiče namestitve, gostoljubja, odlične hrane, vina, čistoče in same ideje hotela na splavu na reki zahodna Morava.

Proti večeru sva se odpravila na največji festival etno glasbe na svetu “Gučo”. Obišče jo več kot 500.000 obiskovalcev. Obiskovalce zabavajo trobentači, ki že pol stoletja vsako poletje vršijo najbolj divjo zabavo v južno-srbski vasici Guča. Ta festival je tekmovanje za trobentače in iskanje najboljšega. Midva sva prišla na festival po enourni vožnji, v večernih urah. Z vseh strani v vasi je prihajala glasba. Vsak lokal, stojnica je ponujal svoje izdelke, dobrote in glasbo. Povsod smeh, ples, hrana in pijača. Prodajali so pleskavice, klobasi, odojka, “svatbarski kupus”? cene so za njihove razmere visoke, za naše nizke. Visoka je le cena povišanega holesterola. Zelo pa moraš biti pozoren, ker ko nekateri gostinci slišijo da si tujec, radi zaračunajo par evrov več. Mladi in stari so noreli ob glasbi trobentačev in turbofolka. Začutila se je velika pripadnost Srbov svoji državi in ponos njihove nacionalnosti. Utrujena od vrveža ulic in najinega dolgega dne sva se odpravila na pot proti k najinemu hotelu in v nočnih urah zaspala.

Drug dan me je presenetila gostoljubnost lastnika hotela z brezplačnim in po željah narejenem zajtrku. Več kot odlično! Nato sva se odpravila na ogled pravoslavnih samostanov in cerkva. Vsak po svoje je bil zanimiv in spokojen. Ne glede na visoke temperature sva mogla zakriti razgaljeno kožo iz spoštovanja. Kot zanimivost imajo v vsaki cerkvi dve polici kjer prižge svečo. Spodnja je za mrtve zgornja pa za žive. In v vseh cerkvah denarni darovi vernikov. Denar zataknejo za sliko, za kakšen svet predmet, itd. ogledala sva si tudi mesto Vrnjačka banja, ki je eno najbolj znanih kopališč in zdravilišč v Srbiji. Imajo sedem zdravilnih vrelcev, ki lajšajo in zdravijo marsikatere bolezni. Midva sva se sprehodila po centru mesta kjer so imeli stojnice in se odpravila v hotel na okusno večerjo.

Naslednji dan sva se odpravila na Kopaonik, drugače poznanega kot Srebrna planina. Njegov najvišji vrh je Pančićev vrh z 2017 m nadmorske višine. Zaščiten kot nacionalni park Kopaonik, kjer se nahaja tudi smučišče. Midva sva se zaradi stiske s časom odpravila proti vrhu kar z avtom. Prišla sva do točke z lepim razgledom. Okrog naju so rasle borovnice in maline katere sva si tudi midva privoščila. Da še zadihava malo tega čistega zraka sva se sedla na tla in se posladkala z lubenico ki sva jo kupila v neki vasici. Po narejenih slikah in lepih razglednih vtisih sva se vrnila v hotel kjer naju je spet čakala predobra večerja in prijazno osebje.

Prišel je dan, da se posloviva od Čakujevca in sva se opravila na pot v Golubac. Del Srbije katero Donava loči od Romunije. Prispela sva v poznih popoldanskih urah in si najprej privoščila kosilo ter nato odšla do najine namestitve. Tudi tam so bili domačini zelo gostoljubni. Pričakali so naju tudi štirje psi. Žalostno je videt po Srbiji koliko brezdomnih psov se sprehaja. Zato se jih nekateri ljudje tudi usmilijo in jih vzamejo k sebi. Pri tej hiši so jih zato imeli, kot že rečeno, kar štiri. Odpravila sva se pogledat srebrno jezero, katero so poimenovali tako ker ob sončnem zahodu dobi površina jezera srebrno barvo. Je kar zanimiv turistični kraj. Imajo urejene plavalne površine, ležalnike, senčnike, restavracije z zelo poceni hrano (tudi do 2,5 evra na porcijo). Skratka počutiš se jot nekje na morju. Le voda ni čista, Donava je sama po sebi dokaj blatna pa žal priplava še kakšna smet, ki je delo človeških rok. Ker je bilo že pozno sva se zapeljala še na kratko ogledat srednjeveški grad Golubac katerega legende so različne. Nekatere pravijo da ima ime Golubac, ker je tu živela zaprta princesa in da bi ji čas hitreje tekel je hranila golobe, ki so ji v zameno delali družbo. Tukaj pa se tudi začenja nacionalni park Djerdap. Bil je čas za počitek in nabiranje energije za naslednji dan.

Ta dan sva pa naredila kakšen kilometer več peš, kot pa prejšnje dni, ko sva bila pretežno v avtu. Odpravila sva se na ogled kanjon reke Brnjičke. Zaradi slabe označenosti sva se težko znašla..zato sva najprej zašla na napačno pot. Sicer sva prišla do nekih kanjonov vendar v njem ni bilo skoraj nič vode. Na srečo sva srečala domačina ki nama je povedal v katero smer morava iti. Tako sva se odpravila po zaraščenem terenu kjer se je vzpenjala ozka potka polna kopriv in trnja na vrh. Ja bil je kar izziv se izognit opeklinam kopriv in praskam trnja. Da ne omenim napad komarjev. Ampak splačalo se je. Na koncu sva le prispela do želenega mesta in se spustila po obrobju kanjona. Žal edino težko je bil dostopen za fotografijo, ker je zaraslo z grmičevjem. Nato sva se odpravila do avta in odpeljala do Doljnega Milanovca. Tam sva jedla, spet obilne porcije, pleskavica, solate in sladico. Na kar je začelo nagajat vreme sva se odpravila naprej proti Kladovu, kjer se nahaja največja hidroelektrarna v Evropi. Po poti sva se ustavljala, kljub dežju, na razglednih točkah in posnela kar nekaj lepih fotografij. V Kladovu sva se nato obrnila po drugi poti vrnila do Doljnega Milanovca, kjer sva na sredi ceste zagledala dokaj veliko želvo in jo odnesla na travnik, da je kateri avto ne podvozi. Tako sva se v poznih večernih urah vrnila nazaj v Golubac.

Drugi dan je bil čas za vrnitev v Slovenijo. Moje vtise potovanja po Srbiji težko opišem, ker so tako barviti da težko najdem prave besede. Izzove ti čustva navdušenja, veselja, hvaležnosti, tudi žalosti in razočaranja. So ljudje ki živijo v pomanjkanju in kužki, ki ti parajo srce ter bi vsakega vzela k sebi in poskrbela za njega. A po drugi strani nasmejani obrazi, dobroželjni in radodarni domačini in predobra hrana. Z veseljem se bom še vrnila v te kraje.

Pred kratkim sem se vrnil s krajšega potovanja po Srbiji in ponovno sem zelo navdušen nad srbsko gostoljubnostjo.

Kot sem v Srbiji že navajen, vedno in povsod naletim na prijazne in gostoljubne ljudi. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, oziroma je vse skupaj še preseglo moja pričakovanja.

S sopotnico Anito sva tri dni sva prespala v hotelu, ki je bil v bistvu splav na reki Zapadna Morava v kraju Čukojevac. Lastnik hotela je starejši gospod, ki se je nama predstavil kot Pajo. Gospodu Pajotu se takoj vidi, da je večji del svojega življenja delal v Franciji, saj ima hotel in okolico zelo lepo urejeno, sam pa je izredno razgledan in kulturen.

Že prvo jutro sva imela s Pajotom malo daljšo, vendar zanimivo debato v kateri sva oba uživala. Takoj sem videl, da se bova s Pajotom dobro ujela. Celo ugotovil sem, da sva si zelo podobna. Na veliko stvari sva imela popolnoma isti pogled. Tako kot jaz, je imel tudi Pajo včasih veliko diskoteko in se ukvarjal z zelo podobnimi problemi, kot sem se sam.

Ko sva s sopotnico Anito pojedla zajtrk in hotela plačati, je gospod Pajo rekel, da to časti on. Na vsak način sva hotela plačati, vendar ni šlo.

Ker nama je Pajo častil zajtrk, sva se z Anito odločila, da bova v vsakem primeru večerjala v njegovem hotelu, da se mu vsaj malo oddolživa za to, ker nama je častil zajtrk. Takoj se je izkazalo, da je bila najina odločitev dobra, saj je bila večerja odlična.

Tudi preostala dva dneva sva zajtrkovala in večerjala pri Pajotu, vendar sva se z njim vedno pregovarjala, ker nama ni nikoli hotel zaračunati obroka. Seveda mi niti na misel ni prišlo, da bi izkoriščal gostoljubnost gospoda Pajota in ves čas jedel zastonj pri njem. Ko nama ni hotel zaračunati obroka drugič, sem mu moral malo v šali, malo pa zares povedati, da ne bova, če nama ne bo računal večerje, pri njemu več jedla. Sva mu pa pustila, da je kdaj pa kdaj počastil kakšno pijačo, ker je bilo videti, da mu to zelo veliko pomeni.

Zadnji dan nama je Pajo ponudil, da lahko pri njemu ostaneva še dan ali dva popolnoma brezplačno. Če bi imela čas, bi ponudbo zagotovo sprejela, ker sva se pri njemu res zelo dobro počutila. Pri njem sva se počutila, kot da sva prišla za par dni na obisk k nekomu, ki ga dobro poznava že zelo dolgo časa. Ker nisva izkoristila te velikodušne ponudbe, nama je Pajo rekel, da imava, ko prideva naslednjič, dva dni bivanja brezplačno.

Kar malo težko nama je bilo oditi iz Čukojevca. Zase sem prepričan, da se bom k gospodu Pajotu zagotovo še vrnil.

Na najinem potovanju po Srbiji, na katerega sva se s sopotnico Anito odpravila v okviru mojega projekta 20.000 kilometrov z avtom po Evropi, sva prijazne ljudi srečevala na vsakem koraku. Težko je z besedami opisati to srbsko gostoljubnost, enostavno jo moraš doživeti!

Sam sem prepotoval že velik del sveta. Bil sem na več kot 15 daljših potovanj po Aziji, Afriki ter Severni in Južni Ameriki. Z gotovostjo lahko trdim, da tako prijaznih ljudi, kot so v Srbiji, nisem srečal še nikjer. Verjetno imajo to v genih.

Ko ravno pišem o prijaznosti in gostoljubnosti, bi veliko krivico naredil prebivalcem Bosne in Hercegovine, če jih ne bi omenil. Tudi v Bosni in Hercegovini so ljudje zelo prijazni. Mogoče samo za odtenek manj kot v Srbiji.

O gostoljubnosti Srbov ima podobno mnenje kot jaz tudi svetovna popotnica Benka Pulko, ki je v svoji knjigi Pocestnica napisala, da so najbolj gostoljubni Srbi in Iranci.

Dostikrat slišim kakšnega slovenskega popotnika, ki navdušeno razlaga, kako je lepo potovati po Aziji, ker so ljudje tako zelo prijazni. Škoda, da ti popotniki ne vidijo, da imajo tik pred nosom dve zanimivi deželi, kjer bodo zagotovo še lepše sprejeti, kot v Aziji.

Razmislite, če nebi šli na svoje naslednje potovanje v Srbijo. Super se boste imeli in zelo poceni bo vse skupaj!

Preberite si tudi Anitin članek z naslovom Potovanje v Srbijo, ki ga najdete na www.tomazgorec.si/srbija.

Včeraj se je dan začel zelo lepo in vse do večera je kazalo, da bo to fantastičen dan.

Trenutno sem na potovanju v Litvi, To je potovanje v okviru mojega projekta 20.000 kilometrov z avtom po Evropi. Včeraj zjutraj sem še bil na polotoku Curonian Spit, kjer je res čudovito. Dan se je začel popolno. Zjutraj sem vstal in sem šel tečt. V teku sem užival, saj sem občudoval lepote Curonian Spita, ki so me napolnile z energijo. Imel sem občutek da bi lahko kar tekel in tekel.

Po končanem teku je sledil zajtrk, nato sem za računalnikom naredil par stvari za službo. Malo po dvanajsti pa sva se z Anjo odpravila v 150 kilometrov oddaljeno mesto Šiauliai. 

Ko sva prispela v mesto sva si šla ogledati Hill of crosses nad katerim sem bil popolnoma navdušen. Da je moje navdušenje bilo upravičeno se lahko prepričaš, če si na koncu tega članka pogledaš video, ki sem ga posnel.

Prav dober občutek sem imel, kaj sem ta dan vse videl in doživel.

Proti večeru sva šla z Anjo v en trgovski center. Jaz sem šel takoj jest, ona pa v shoping. Ko sem sedel v lokalu sem se še vedno super počutil in se veselil še preostanka super dneva.

Ko sem pojedel in plačal sem odšel iz lokala in se po tekočih stopnicah spustil v pritličje. Ko sem stal na stopnicah od zgoraj slišim:”Oprostite, pozabili ste torbico.”. Ko se obrnem vidim natakarico z mojo torbico v kateri sem imel fotoaparat, GoPro, potni list, vozniško dovoljenje in prometno od avta. Takrat sem malo v šoku sprejel zelo neumno odločitev. Do natakarice sem hotel priti kar po tekočih stopnicah v nasprotno smer. Pri teku navzgor mi je spodrsnilo in sem padel na koleno. Malo me je zabolelo ampak sem mislil, da ne bo nič hujšega.

Ko sem prišel v apartma sem opazil, da imam strgane kavbojke in tudi malo krvave. Ko sem slekel hlače sem videl, da je poškodba kar resna. Šele takrat sem se spomnil, kako zelo so ostri robovi tekočih stopnic. Šlo mi je kar na jok. Ne zaradi bolečine ampak zato, ker nisem mogel dojeti, kako sem lahko bil tako neumen.

Kako si lahko človek pokvari dan z eno samo neumno odločitvijo. Pokvaril sem si več dni, ne samo včerajšnjega. Pa ravno sedaj, ko sem na tem zanimivem potovanju.

Ker je koleno kar boleče, sploh ne vem kako bom oblekel hlače. Upam, da imam v avtu trenirko. Če jo nimam, ne vem kako bo. Ostanejo mi samo še kratke hlače, za katere je tukaj na severu malo premrzlo. Ravno danes se odpravljava v Rigo. Že včeraj sem preko Booking.com rezerviral apartma v centru mesta in se veselil, kako bom peš raziskoval stari del Rige. Glede na to, da komaj hodim to najbrž ne bo izvedljivo.

Moj prijatelj Matej pravi, da je vsak dan, ki ga živimo, neponovljiv in da ga moramo maksimalno izkoristiti. Vem, da je to res, ampak vseeno komaj čakam, da mine današnji dan, ker vam da me bo jutri koleno malo manj bolelo in bom lažje hodil.

Kljub vsemu moram biti zadovoljen, da se je končalo tako kot se je. Kaj če natakrica ne bi bila toliko poštena in mi ne bi prinesla pozabljene torbice. Bil bi ob fotoaparat in GoPro, katerih vrednost je blizu 2.000 evrov. Še huje bi verjetno bilo, da bi ostal brez potnega lista, prometnega dovoljenja in vozniškega izpita. Ker sem v Evropski uniji bi domov sicer lahko prišel, če me vmes ne bi ustavila Policija.

Zdajle se sicer počutim slabo, vendar vem, da bo čez dva ali tri dni vse v najlepšem redu.

Če bi vas vprašala: “Ali radi potujete?”, kako bi mi odgovorili? Večina bi verjetno odgovorila približno takole: “Uf, noro obožujem potovanja. Če bi lahko, bi šla po celem svetu. Ampak nimam časa. Pa denarja tudi ne. Potovanja so tako presneto draga. Hja, in še dopusta nimam dovolj. Eh, letos še ne grem. Naslednje leto pa sigurno.”

Priznam, tudi sama imam okoli potovanj podobne izgovore. Nimam pojma, zakaj. Ne gre skupaj z občutkom sreče ob tem, ko grem nekam prvič. Nekaj najlepšega je zame sestopiti z letala v povsem novo okolje. Ne bom pozabila trenutka, ko sem šla prvič v Indijo. Najboljši je bil prehod s prijetno klimatiziranega letala ven, na letališče. Prva stvar, ki sem jo pomislila: “Okej, to je neka fora, zrak ne more biti tako vlažen. Sigurno nismo še čisto zunaj.” Pa smo bili. Noro, zrak je bil dobesedno moker – kot bi dihala pod vodo. Poleg tega je bilo tam resnično kaj videti. Indija je za nas Evropejce kulturni šok, mene je popolnoma prevzela in tja se bom sigurno še vrnila. Ampak kdaj?? Datum te odločitve prelagam nekam v nedoločeno prihodnost, v “drugo leto”. V neko nedefinirano leto, ko “bo več časa”. Kar čakam in čakam. Mogoče sem pa samo lena in raje sedim doma, kot pa da bi se enostavno odločila in šla recimo na Bali ali na Madagaskar – dve od mojih sanjskih destinacij? Tako rada vidim kakšno novo državo, raziskujem nove kraje, spoznavam nove ljudi, pa vendar se to odločim narediti tako malokrat. Je problem čas, denar, lenoba, ujetost v znano okolje in ustaljene navade, ali kaj tretjega? Mogoče kombinacija vsega tega?

Zase vem, da definitivno preveč odlašam. Namesto, da bi se usedla in razmislila, kako lahko potujem čimbolj poceni, raje rečem, “ah, saj sem letošnji denar za dopust že porabila.” In dodam še kaj v smislu, “kaj boš potovala, saj imaš kaj pametnejšega za počet.”

Mogoče res, ampak zakaj potem raje že ZDAJ ne splaniram potovanja za naslednjo poletno sezono? Zakaj ne dam na stran denarja in se malo bolj potrudim z delom – priložnosti za dodatnih 500 evrov je veliko, že če samo malo uporabiš možgane. Ali pa pogledaš za nasvet na Tomaževo stran (zasluzek.org) in ti bo sigurno kaj padlo na pamet. Če imamo torej hipotetično zagotovljenih dodatnih 500 evrov za potovanje, kje je problem?? V času, ko letalsko karto za Islandijo dobiš tudi za borih 100 evrov, 14 dni Filipinov s hotelom in povratno karto pa za 400 evrov, resnično ni več izgovorov.

Zakaj jih torej imamo?

Sama se že precej časa sprašujem točno to. Ko se s fantom Mitjem pogovarjava o potovanjih, imava toooooliko idej. Oba kajtava in dopuste najraje izkoristiva za kajtanje. Večkrat sva se že “odločila”, da greva letos pa čisto zares v Egipt. No, če ne pa jeseni v Brazilijo. Ali pa naslednje poletje “samo” do Grčije, če že ne bova uspela niti v Egipt, niti v Brazilijo. Na koncu se strinjava, da greva na Hrvaško, ki je seveda lepa, pa vseeno. Obstaja še mnogo lepih krajev, ki bi jih oba rada videla. Okej, letos resnično ni bilo možno, ker… Smo že tam, kajne? Že iščem izgovore. Ampak letošnji je vsaj dober: to jesen sva začela prenavljati stanovanje in precej financ gre v obnovo. Nesmotrno bi bilo porabljati preveč denarja za potovanje, kajne? Torej je izgovor – denar potrebujem za obnovo stanovanja, za potovanje ga bo pač zmanjkalo. Tu, dragi moji, naletimo na zanimivo dejstvo.

Če ste brali moj članek o roadtripu, na katerem sva trenutno s Tomažem, potem ste videli, kako smešno malo denarja sva porabila do trenutka objave tistega članka. Pa spiva po zelo lepih apartmajih in hotelih, daleč od nekih vlažnih in temnih “pajzlov”. In ti lepi apartmaji stanejo tako malo, da sem se resno vprašala, če ima moj izgovor sploh kakšen smisel. Kako lahko nimam denarja za potovanje, ki me v najslabšem primeru ne stane več kot 500 evrov? Z vsemi vključenimi stroški, in verjetno sem rekla veliko preveč. Kje je problem?

Po obisku Auschwitza sem se po Facebook Messengerju slišala s sestro. In veste, kaj sva ugotovili? Naša celotna družina se že stoletja dogovarja, da “nekam bomo pa sigurno šli skupaj.” No, letos junija nam je uspelo celo do Prage na koncert skupine Muse. Bilo je noro in dejansko nam to štejem v velikanski dosežek! Prešli smo z besed na dejanja. In poleg nepozabnega koncerta smo se noro fino imeli. Težko se kje bolj povežeš z družino, kot na skupnem potovanju. Okej, skregaš se še lažje. Hja, saj za take primere pa imamo selektiven spomin.

Kaj sva torej s sestro ugotovili po najinem Facebook pogovoru?

Potrebuješ samo dva dneva, avto, bencin, nekaj denarja in nekaj dobre volje, pa se boš iz domačega kavča premaknil v popolnoma nov, 1000 km oddaljen svet. Lahko greš v katerokoli smer. Si predstavljaš, kaj vse lahko vidiš v samo štirih dneh? Recimo ravno Auschwitz. Vsi vemo zanj, ampak koliko se nas je dejansko odločilo in se ga zapeljalo pogledat? Priznam, če ne bi bilo Tomaža, se verjetno tudi sama ne bi odločila. Pa ne, ker Auschwitza ne bi želela videti. O ja, tudi to je bila ena od mojih najstniških želja – doživeti ta kamp smrti. Zakaj do zdaj še nisem šla? Hja, izgovorov je več. Predaleč je. Pa gužva na cesti. Pa cestnine so drage, pa bencin tudi (s Tomažem sva poln tank imela za 1300 km. Apartmaji večinoma stanejo krepko manj kot 15 evrov/osebo. Hmm?) Pa časa nimam. Torej je problem v prioritetah?

Moj oče mi je vedno govoril, da imamo vsi 24ur v dnevu. Odvisno je samo, za kaj jih bomo porabili. Ne bi se mogla bolj strinjati. Zato danes predvsem sebi (malo pa tudi vam) polagam na srce: Pametno porabimo svoj čas. Nimamo ga neomejeno.

Pa srečno na poti.

Diskoteka na Palah

V tem članku vam bom predstavil nekaj dobrih predlogov o tem, kam na silvestrovanje 2017. Da bo spisek predlogov, kam za novo leto 2017 čim daljši, bom v prispevku, dragi bralci mojega bloga, objavil tudi vaše predloge. Če imate dobre predloge, kam na silvestrovanje 2017, mi jih pošljite na moj email naslov tomaz@gorec.si, ali mi jih pošljite preko zasebnega sporočila na mojem Facebook profilu – www.facebook.com/tomaz.gorec.

#1 Pale – Bosna in Hercegovina

Pred tremi leti sem novo leto dočakal na Palah. To je bilo eno od mojih boljših silvestrovanj v zadnjem času. Pale so prijetno malo mestece z okoli 14.000 prebivalci, ki leži na pol poti med Sarajevom in Jahorino. Na Palah živi veliko študentov, ki pridejo na študij iz drugih krajev s področja Republike Srpske. Zaradi velikega števila študentov, je na Palah dobro poskrbljeno za zabavo. Imajo vsaj 5 diskotek, veliko dobrih lokalov, restavracij, … Če želite novo leto 2017 dočakati nekje, kjer vas bodo zelo lepo sprejeli in ne boste obkroženi s “hordami” Slovencev, so Pale zagotovo najboljša izbira za silvestrovanje 2017. Cene na Palah so smešno nizke. Pivo v diskoteki ali lokalu stane 1 evro. Če naletite na kakšno akcijo, pa lahko pivo dobite že za 0,50 evra. Tudi cene hrane in prenočišč so zelo ugodne. Za tiste, ki radi smučate, imate Jahorino oddaljeno samo 15 kilometrov. Več o smučanju na Jahorini si preberite na naslovu www.tomazgorec.si/jahorina-smucanje.

#2 Banja Luka

Kljub temu, da veliko hodim v Bosno in Hercegovino, sem bil letos v Banja Luki prvič, če ne štejem končnega izleta v osnovni šoli in to, da se v Banja Luki ustavim, ko grem v Sarajevo. V Banja Luki sem bil februarja in sem bil nastanjen v turističnem naselju Balkis, ki se nahaja 25 kilometrov pred Banja Luko. Ker me je ob mojem obisku Banja Luka popolnoma navdušila, resno razmišljam, da bi novo leto 2017 pričakal ravno v Banja Luki. Banja Luka je znana po dobri zabavi in hrani, ter lepih dekletih. Drugi naziv za Banja Luko je mesto žensk. Predvidevam, da se v Banja Luki najdejo tudi postavni fantje. Jaz sem sicer bolj opazoval in ocenjeval dekleta, za ocenjevanje fantov pa menim, da nisem najbolj kompetenten. Če se boste odločili za silvestrovanje v Banja Luki, vam bo hvaležna tudi vaša denarnica, saj so cene v primerjavi s slovenskimi zelo nizke. V povprečju so vsaj za polovico nižje.

#3 Jahorina

Jahorina je poznani smučarski center, ki ga v zadnjem času obiskuje veliko Slovencev. Slovence verjetno najbolj privlačijo nizke cene, saj na Jahorini dobiš za svoj denar res veliko. V malo slabšem, vendar čistem in lepo urejenem hotelu lahko dobite nočitev z zajtrkom že za 10 evrov. Na voljo pa so vam tudi top moderni hoteli s štirimi in petimi zvezdicami. Cena dnevne smučarske karte med tednom je 17 evrov, med vikendom pa 19 evrov. Na voljo je tudi štiri urna vozovnica, ki stane 14 evrov. Več o smučanju na Jahorini in o ponudbi hotelov ter apartmajev najdete na spletni strani Jahorina.si in v mojem članku na www.tomazgorec.si/jahorina-smucanje. V večini hotelov na Jahorini imajo organizirano silvestrovanje. Cene so za slovenske razmere zelo ugodne. Ljudje so prijazni in družabni, hrana pa odlična. Moj brat je lansko leto silvestroval v hotelu Board, kjer se je imel super dobro. Več o hotelu Board si preberite na www.jahorina.si/hotel-board. V kratkem bom spet šel na Pale in Jahorino in se bom pozanimal o ponudbi za silvestrovanje 2017, ter o tem napisal prispevek.

#4 Sarajevo

Sarajevo je mesto, ki vam bo zagotovo všeč. Vedno je nekaj posebnega, njihovi prebivalci (Sarajlije), pa so vedno veljali za prijazne in dobre ljudi. Iz Sarajeva izhaja 80% najboljših glasbenih skupin iz bivše države. V Sarajevu so bile leta 1984 olimpijske igre. Sarajevo je prvo mesto v Evropi, ki je imelo redno tramvajsko linijo. Je mesto, ki ga redno obiskujeta Bono (pevec skupine U2) in Angelina Jolie. Sarajevo je mesto, o katerem veliko vem. O njem sem prebral veliko knjig. Žal pa ga še nisem doživel, saj kadar grem v te kraje, vedno spim na Palah ali na Jahorini. Kljub dejstvu, da Sarajeva še nisem doživel, tako kakor bi ga moral, je to zame najlepše mesto na svetu, v katerega se vedno rad vračam. Če boste šli na silvestrovanje v Sarajevo, vam zagotovo ne bo žal. Vzemite si vsaj tri dni časa, saj boste imeli za pogledati veliko stvari. Glede na to, da je Sarajevo glavno mesto morate vedeti, da je vse bistveno dražje kot v drugih krajih (razen Mostarja, ki tudi postaja drag) v Bosni in Hercegovini. Par stvari o Sarajevu in znamenitostih preberite na www.jahorina.si/od-jahorine-proti-sarajevu.

The post Silvestrovanje 2017 – Kam za novo leto 2017 appeared first on Potovanja in podjetništvo.

Curonian spit oziroma Kuronski polotok je skozi moje oči nekaj najlepšega, najbolj inspirativnega, najbolj nenavadnega, kar sem kdaj videla. Nisem sicer (še) čisto pravi svetovni popotnik, nekaj sveta pa sem vseeno že videla, in do sedaj me je bolj fascinirala le Indija (a spet na drugačen, bolj kulturen način…)

Skratka… Kaj je Curonian spit?

Gre za nenavaden peščen polotok na severu Litve. V celoti je sestavljen iz mivke, ima obliko črke C, v dolžino meri kakšnih 100 km, širok pa je okoli kilometra. Na južni strani se drži celine, severni del pa moli v morje. Ta nenavadna tvorba, za katero sprva nisem mogla verjeti, da jo je naredila narava (dopolnil pa človek), ločuje Kuronsko laguno od Baltskega morja. Severnih 50 kilometrov pripada Litvi, južni del pa je ruski. Na polotok se pride s trajektom iz pristanišča Klaipeda.

Nemogoče je, da tega kraja človek ne bi vzljubil. Tu na enem mestu najdemo skoraj vse. Na strani polotoka, ki gleda proti baltskemu morju, so kilometri in kilometri belih peščenih plaž, stalen zvok valov, ki ležerno božajo obalo in prijeten vetrič. Od tu se lahko skozi borov gozdiček, v katerem kraljujejo leseni kipci čarovnic in demonov, peš odpravimo na kilometer oddaljeno drugo stran polotoka, ki gleda proti litovski celini. Na tej strani je obala povsem drugačna, čutiti je vpliv reke, ki se izliva v morje s celine, poleg tega pa ni sledu o valovih in mivki. Kot bi bili na obali jezera.

Na tej strani polotoka najdemo tudi mestece Juodkrante, kjer sva s Tomažem ostala tri dni. Takoj čez cesto od najinega apartmaja je ?Amber bay? oziroma nekdanje nahajališče jantarja. Lokalni prebivalci imajo zanimivo navado, da vsako leto v ta zaliv postavijo umetniške skulpture živali in rastlin, narejene iz trsja, potem pa jih na jesenski ekvinokcij zažgejo, celoten obred pa spremlja umirjena glasba. Temu obredu sem bila priča čisto slučajno, ko sem se nekega večera odpravila na sprehod. Sem glasbenica in od nekdaj me zanimajo tuje kulture, tuji obredi in običaji. Všeč mi je bil predvsem nivo samega dogajanja ? nobenega popivanja, nobenega norenja. Umirjeno spremljanje dogajanja, ki pravzaprav simbolizira poslavljanje sonca. Lepo je videti ljudi, povezane s svojim okoljem in zveste svoji kulturi.

Curonian spit je zares neverjetna zmes mivke, borovcev in severnjaške gradnje živopisanih barv. A najboljše šele prihaja. Če se iz mesta Juodkrante odpelješ kakšnih 15 kilometrov proti notranjosti polotoka, prideš do najbolj neverjetnega dela tega že tako nenavadnega kraja. Hodiš po obali, potem pa se kar naenkrat iz tal dvigne štirideset metrov visoka peščena tvorba. Kar tam, meni nič, tebi nič. Ob takih priložnostih vedno znova ugotovim, kako neizprosna zna biti narava. Te sipine so ob svojem nastanku pod sabo pokopale ogromno gozdov in nekaj vasi. Danes je velik del sipin zaščiten in za obiskovalce zaprt, le po majhnem delu pa je dovoljen sprehod. Ko se povzpneš na vrh in se razgledaš okoli, ti praktično zastane dih, tako lepo je.

Sipine so tu nastale zaradi človeške napake ? prekomernega izsekavanja gozdov. Borovcev, ki so vasi prej varovali pred ostrimi severnimi vetrovi, ni bilo več, in veter je začel počasi, a vztrajno odnašati mivko na drugo stran polotoka, kjer jo je odložil, skozi leta pa so nastale več kot 40 metrov visoke sipine, ki so danes del Unescove zaščite svetovne dediščine.

Danes, ko je območje spet pogozdeno, sipine ne dobivajo več potrebnih novih nanosov mivke, zato se vsako leto malo zmanjšajo. Nekoč jih neizogibno ne bo več. Zato toplo priporočam ogled tega kraja, preden se to zares zgodi. Vsem avanturistom, ki radi raziskujejo naravo in njena čudesa, zagotovo ne bo žal.

The post Curonian Spit appeared first on Potovanja in podjetništvo.

V petek sem šel v knjigarno Svet knjige v Novem mestu. Ker sem član knjižnega kluba Svet knjige, imam obveznost, da moram vsake tri mesece kupiti eno knjigo. V tem četrtletju sem z nakupom knjige že zamujal, zato sem se v petek malo pod prisilo odpravil kupit knjigo, da pač opravim svojo dolžnost za tekoče četrtletje.

Ko sem vstopil v knjigarno in začel pregledovati knjige, me je trgovka vprašala, če mi lahko kaj pomaga. Kot običajno sem rekel, da malo gledam in da ne potrebujem pomoči. Takoj, ko sem ji povedal, da ne potrebujem pomoči, mi je bilo žal, saj sem bil radoveden, kako bi mi lahko ona pomagala pri izbiri knjige, če niti ne ve, katere knjige berem. Kako mi bo poizkusila prodati knjigo, me je zanimalo predvsem zaradi tega, ker sem podjetnik in moram tudi sam ves čas prodajati svoje storitve, tako da sem hotel ugotoviti, če se lahko od nje kaj naučim.

Gospa je hitro ugotovila kaj rad berem in mi ponudila nekaj knjig, ki pa sem jih žal že imel.

Prosil sem jo za katalog in našel tri knjige, ki sem jih želel prelistati. Dveh knjig ni bilo na polici in se je gospa potrudila, da mi jih je našla.

Ko sem listal knjige sem jo opazoval, kako se je ukvarjala z drugimi strankami. Že na daleč se je videlo, da v svojem delu uživa in da je odlična poznavalka knjig.

Ko sem izbral knjigo, mi je čisto nevsiljivo ponudila še tri knjige, ki bi jih lahko kupil po zelo znižanih cenah. Prijazno sem ji povedal, da knjige žal niso take, ki jih berem jaz. Takoj je razumela in ni več silila vame. Potem sva še malo poklepetala o knjigah in ker se mi je mudilo, sem se od nje prijazno poslovil.

Ker je bila gospa zelo prijazna in ustrežljiva, sem se odločil, da med potjo nazaj v Trebnje pokličem na Svet knjige in jo pohvalim. Ker svoje delo opravlja z veseljem, sem prepričan, da bo vesela pohvale. Upam, da je moja pohvala prišla do nje.

Razmišljal sem, da ima gospa kar težko službo. Verjetno ima postavljene norme, koliko mora vsak mesec prodati. Danes ni enostavno prodajati knjig. Malo nas je takih, ki se zavedamo koliko dobrega ti da knjiga in ki knjige tudi redno kupujemo. Ljudje se žal ne zavedajo, da jim knjige lahko spremenijo življenje.

Če bi jaz bil direktor kakšne knjigarne ali založbe, bi se prodaje knjig lotil na čisto drugačen način. Predvsem bi promoviral dejstvo, koliko branje knjig koristi človeku. Za branje bi poizkušal navdušiti ljudi, ki ne berejo ali berejo zelo malo.

Osebno poznam veliko uspešnih in bogatih ljudi. Vsi imajo eno isto lastnost. To je branje knjig.

Sam večkrat organiziram različne seminarje, na katerih se zbere tudi po več sto ljudi. Še nikoli nisem slišal, da bi kakšna knjigarna ali založba organizirala kakšen dogodek, kjer bi se zbralo več sto ljudi. Morda je izjema samo knjižni sejem, ki je enkrat letno, vendar je bolj osredotočen na prodajo knjig, kot pa na promocijo.

Menim, da bi tudi knjižnice morale skrbeti za to, da bi ljudi navduševale za branje. Če bi jaz bil direktor neke knjižnice, bi zagotovo organiziral en dogodek, z namenom da čim več ljudi začne brati ali da berejo več.

Mogoče bo kdo rekel, da v Trebnjem na dogodek, katerega tema bi bile knjige, ni možno dobiti 100 do 200 oseb. Jaz sem prepričan, da se to da, samo malo iznajdljiv je potrebno biti.

Če hočeš danes nekomu in sebi polepšati dan, ga preprosto pohvali. Jaz to večkrat naredim. Nekaj o mojih pohvalah sem pisal že v članku z naslovom Nič nas ne stane, če nekoga pohvalimo, ki ga najdeš na naslovu www.tomazgorec.si/nic-nas-ne-stane-ce-nekoga-pohvalimo.

The post Pohvala prijazni trgovki v knjigarni Svet knjige appeared first on Potovanja in podjetništvo.

Za povečavo slike v galeriji kliknite na posamezno manjšo sliko.

Vsak je sam odgovoren za svoje življenje! Že stara ljudska modrost pravi, da je vsak svoje sreče kovač.

Kako bomo preživeli leto 2017, je največ odvisno od nas samih! Če bomo tarnali in iskali izgovore za svojo nesrečo vsepovsod drugje, razen pri sebi, potem smo res obsojeni na črno prihodnost.

Ravnokar berem knjigo z naslovom Osebna zgodba policista, katere avtor je Ivan Jurgec. Ivan je človek, ki je imel tisoč in en problem. Ko bereš njegovo knjigo, pomisliš, a je to sploh mogoče, da ima en sam človek toliko problemov? Kljub temu, da je bil Ivan v situaciji iz katere ni bilo videti izhoda, je začel razmišljati drugače in življenje obrnil v svojo prid. Danes je Ivan srečna in uspešna oseba, ki ljubi svoje življenje. Če se pred leti ne bi odločil, da odgovornost za svoje življenje vzame v svoje roke, je res vprašanje, kje bi bil danes.

Za mano je čudovito leto 2016, ki se ga bom zagotovo spominjal po tem, da sem se v tem letu zelo veliko naučil, spoznal veliko novih ljudi in šel na potovanje z avtom po Evropi.

Še zlasti potovanja so tista, ki ti ostanejo v spominu še mnogo let in jih najbrž ne pozabiš nikoli. Zagotovo mojega potovanja z avtom po Evropi ne bom nikoli pozabil. Bil sem v 16 državah, prevozil sem 21.000 kilometrov in zapravil zelo malo. Veliko ljudi ne ve, da so potovanja zelo poceni. O tem je pisala tudi moja sopotnica Anja Baš, ki je z mano šla do Estonije. Njen članek z naslovom Potovanja niso draga, so le izgovori zaradi katerih ostanemo doma si lahko prebereš na www.tomazgorec.si/potovanja-niso-draga-so-le-izgovori-zaradi-katerih-ostanemo-doma.

Najbolj zanimiva stvar, ki sem jo videl na mojem 21.000 kilometrov dolgem potovanju, je zagotovo Černobil, kjer se je pred 30. leti zgodila največja jedrska nesreča v zgodovini človeštva. Kaj vse sva s sopotnikom Petrom videla v Černobilu in okolici, si lahko prebereš v članku na www.tomazgorec.si/po-sledeh-svetovne-katastrofe. Jaz sem bil v Černobilu najbolj navdušen nad tem, da sem plezal po zapuščenem vojaškem radarju, ki je visok 150 in dolg 500 metrov. Kako je to videti v živo, si lahko pogledaš na spodnjem videu.

Čisto vse pa ni šlo po načrtih. V Litvi sem si hudo poškodoval koleno, in posledice te poškodbe čutim še danes. Kakšno neumnost sem naredil, si lahko prebereš na www.tomazgorec.si/ko-ti-ena-neumna-odlocitev-pokvari-dan.

Moji načrti in cilji za leto 2017

Močno verjamem, da obstaja veliko večja verjetnost, da dosežemo svoje cilje, če si jih zapišemo. Ravno temu je namenjen tale moj prispevek. Da si zapišem svoje cilje in si povečam možnost, da jih uresničim in hkrati naredim plan za leto 2017. Brain Tracy je rekel:”Uspešni ljudje imajo planirano življenje vsaj za eno leto v naprej.”

Zelo pomemben cilj v letu 2017 mi je, da bom na svoje sodelavce v podjetju prenesel čim več tistega svojega dela, ki ni tako zelo pomembno in ga lahko opravlja praktično vsak. Tako se bom lahko bolj posvetil novim projektom in optimizaciji spletnih strani za stranke, ki nam prinaša največ prihodkov.

V letu 2017 nameravamo v našem podjetju zaposliti dve novi osebi, od katerih bom pričakoval veliko. Predvsem to, da sta samostojni in zainteresirani za delo. Dober delavec mi bo namreč prihranil veliko časa in skrbi, slab pa mi bo nakopal še več dodatnih skrbi, dela in neprespanih noči. Glede na to, da sem se v mesecu decembru veliko ukvarjal s kadrovanjem, imam občutek, da bom našel dva dobra sodelavca.

Velike načrte imam s spletno stranjo www.preberite.si. Potrudil se bom, da bo to ena bolj obiskanih spletnih strani v Sloveniji. Do konca leta moramo priti do tega, da bo spletno stran mesečno obiskalo vsaj 350.000 različnih obiskovalcev.

Letos se moramo bolj resno lotiti tudi dveh globalnih projektov. Prvi je www.ilovejourneys.com, drugi pa bo novičarski portal, kot je Preberite.si, samo da bo v angleškem jeziku.

V januarju ali februarju si moram vzeti čas in obiskati Jahorino. Malo zaradi projekta www.jahorina.si, predvsem pa zato, ker v te kraje rad zahajam! Jahorina in Pale so moj drugi dom, kjer se odlično počutim, predvsem zaradi prijaznih ljudi. Seveda pa mi je všeč tudi hrana, zabava, narava,…

Konec februarja ali v začetku marca nameravam v Trebnjem narediti tako imenovani Brezplačni izobraževalni maraton, kjer bomo imeli 3 do 4 dni od jutra do večera različne seminarje. Imeli bomo vsaj 10 zanimivih predavateljev, ki se jih izplača poslušati. Pričakujem, da se bo Brezplačnega izobraževalnega maratona udeležilo vsaj 500 ljudi.

V letu 2017 nameravam ustanoviti tako imenovano SEO akademijo v sklopu katere bo okoli 8 izobraževanj na temo optimizacija spletnih strani. Tisti, ki se bo odločil za to izobraževanje, bo na koncu izobraževanja znal samostojno optimizirati spletne strani. Zagotovo je optimizacija spletnih strani posel prihodnosti. Vsak, ki bo to znal, bo brez težav dobil zaposlitev ali šel na svoje. Več o optimizaciji spletnih strani si lahko prebereš na www.zasluzek.org/optimizacija-spletnih-strani.

V tem letu razmišljam tudi o širitvi na južne trge. Predvsem v Bosno in Srbijo. Letos še ne mislim odpirati podjetja v kateri od teh dveh držav, bom pa zagotovo šel malo ‘potipati’ teren.

Do meseca aprila bom delal kot ‘črnc’. Delati mi sicer ni problem, ker delam z veseljem. Lansko sem v enem tednu delal kar 103 ure. Delati na polno tele prve tri mesece v letu mi ne bo težko, ker potem me čaka najlepši del leta. Od meseca aprila do sredine junija se bom posvetil projektom www.otok-krk.si in www.otok-pag.si. Projekt otok Krk je star že dobra tri leta in je zelo uspešen. Vidim pa še veliko možnosti za izboljšavo in širitev. Projekt otok Pag sem samo začel in ni narejenega še skoraj nič, tako da letos bo na prvem mestu otok Pag, na drugem mestu pa otok Krk. Obstaja velika možnost, da se bom lotil še tretjega projekta. Verjetno bo to otok Brač, saj na njem še nisem bil, sem pa slišal da je zelo lep in zanimiv. Vsekakor si ga želim obiskati, ker me zanima kako izgleda, mimogrede pa lahko še začnem s projektom otok Brač. Več o mojih projektih, ki so povezani s turizmom si lahko prebereš na www.zasluzek.org/kako-brezplacno-potovati-in-zraven-se-zasluziti, kjer lahko brezplačno dobiš še e knjigo z naslovom Kako brezplačno potovati in zraven še zaslužiti.

Računam, da bom v času med aprilom in sredine junija okoli dva meseca preživel na hrvaški obali. To ne pomeni, da ne bom nič delal. Ravno nasprotno. Prepričan sem, da bom v času, ko bom na morju, veliko bolj produktiven in bom naredil veliko več,  kot pa v pisarni v Trebnjem. Name sprememba okolja deluje zelo pozitivno. Naredim več, sem bolj kreativen in imam nore zamisli.

To, da bom dva meseca na morju, bo pozitivno vplivalo na moje počutje in zdravje. Sicer z zdravjem nimam nobenih težav, vendar je za zdravje potrebno poskrbeti, še preden se začnejo težave. Ko sem na morju sem tudi bolj discipliniran, kar se tiče fizične aktivnosti. Na morju grem skoraj vsak dan zjutraj teči, plavati,…

Pa še v nekaj sem prepričan. Ta dva meseca, ki jih bom preživel na morju, ne moreta biti v nobenem primeru označena kot stran vržen čas. Tudi če v teh dveh mesecih ne bi naredil nič, sem prepričan, da bom zaradi tega živel dva meseca dlje, kot bi sicer. Da se na morju res dobro počutim je dokaz že to, da spim za 50% boljše in spim dve uri dlje kot običajno. Tudi pomladim se, ko sem na morju.

Kljub temu, da sem se za novo leto že nekajkrat zaobljubil, da bom napisal knjigo, mi je še vedno ni uspelo dokončati. Da knjige še nisem napisal, ni nobenega izgovora. Razlog, da je še nisem napisal pa je verjetno to, da se ne znam organizirati in postavljati prioritet.

Tema knjige ki jo pišem, je optimizacija spletnih strani. Kljub temu, da se tako zelo veselim trenutka, ko bom imel v roki svojo prvo knjigo, se ne odločim in napišem knjige do konca. Večji del knjige imam namreč napisane že kar nekaj časa. Vzeti bi si moral samo še dva do tri dni in bi jo napisal do konca. Danes, na prvi dan novega leta si zadam cilj, da do konca januarja napišem knjigo. Poleg zaposlovanja v našem podjetju, mi mora to biti glavna prioriteta.

Kljub temu, da najraje potujem po Balkanu, kjer mi je super in se počutim domače, je dobro, če gre človek še kam drugam na potovanje. Na drug kontinent, kjer je popolnoma drugačna kultura, narava in ljudje. Zadnjič sem bil na takem potovanju leta 2015 na Filipinih. Letos si moram obvezno najti čas za neko tako potovanje.

Ena najbolj pomembnih stvari, za katero se moram zaobljubiti, da jo bom v letu 2017 redno prakticiral, je športna aktivnost. Kadar se redno ukvarjam s športom, sem bolj produktiven, motiviran,  zdrav, delam več in imam dobre ideje. Skratka, ko sem športno aktiven je življenje veliko lepše! Upal bi se staviti, da če bom športno aktiven, bom tudi vse ostale cilje dosegel.

Če si želiš v letu 2017 doseči čim več ciljev, si jih takoj sedaj zapiši na list papirja in si jih vsaj enkrat na mesec preberi. Jaz si bom tale svoj prispevek prebral vsaj enkrat na mesec.

The post Odločil sem se, da bo leto 2017 zame najboljše leto do sedaj appeared first on Potovanja in podjetništvo.