Prijateljica mi je omenila nekega Tomaža iz Trebnjega. Da veliko potuje in da se ukvarja s spletom. To je vse, kar sem vedela o njem, ko me je zvabila na sestanek. K Tomažu, seveda. V Trebnje. Kot da je tam center sveta, kamor se hodi na sestanke.

Še dobro, da ima na nekem hribu nad Trebnjem moj brat eno malo hišico za oddih in se celo malo spoznam na te konce. Potem sem izvedela, da je svoj čas vsa Slovenija drvela v Trebnje na žur, v diskoteko. Jaz sem to fazo preskočila, ker sem verjetno ravno takrat rojevala. Ali pa počela kaj s tem v zvezi. No, srečala sem se s Tomažem, mirnim in rahlo zadržanim gospodom, vsaj po številu let, energija pa – kot en nagajiv in iskriv mladenič. Evo! To je to! Dobra samopodoba! – sem si mislila, ko sem znova ugotavljala, da je vseeno, koliko let ima nekdo, pomembno je veselje do življenja, zavedanje, da je vsega lepega za vse dovolj in da se vedno lahko počutimo kot mladeniči in mladenke. In kar je najbolj pomembno, da lahko in da nam pripada v življenju početi stvari, ki nas veselijo!

Kaj ima tale uvod z ogledalom in odsevom v njem? Veliko, pravzaprav. Ker je to, kar vidimo v ogledalu, ko se vanj pogledamo, včasih žalostno. Nikakor ne mislim na brazde, ki se nam vsem počasi zarisujejo na obrazu, temveč na usahlost volje in želje in radosti. Predvsem pa na vdanost v to, kar je, tudi če ni dobro.

Kdaj ste se nazadnje pogledali v ogledalo? Kaj ste videli? Verjamete, ne glede na svoja leta, da je življenje lahko čudovito popotovanje? In da za to občutenje niti ni potrebno poleteti na Filipine. Kot to stori Tomaž in mu vsi kar malo zavidamo, mar ne? Življenje je lahko obilje lepega, veselega, osrečujočega in obilje zavedanja, da tudi po padcu v kakšno temno brezno, vedno obstaja pot ven. Ampak kam za vraga, se to zavedanje izgubi? Zakaj je v ogledalih toliko žalostnih pogledov, toliko kislih nasmehov? Kje je in kam je šlo zavedanje lastne vrednosti?

Jaz sem šla v svoje brezno. Seveda niti slučajno nisem želela ostati tam, zato sem poiskala pot ven. Pa nisem padla samo v enega, več jih je bilo na moji poti. Vsakič, ampak zares vsakič, pa sem prilezla ven bolj polna zavedanja, kako lepo je živeti. Da je vsega dovolj za vse in da nam vsem pripada to obilje, to lepo. Tudi meni.

Kaj bomo videli v ogledalu, ko se vanj pogledamo, je naša odločitev. Vsakodnevna, pravzaprav. Kako želim začeti, preživeti in končati ta dan. Kolikokrat si bom danes rekla, rekel, da sem OK, da se cenim, se sprejemam, mi pripada – in kolikokrat se bom v mislih oštela, se kaznovala, si povedala, da sem ena trapa trapasta? Tega zadnjega jaz ne počnem več in mi je tudi vseeno, če si kdo misli kaj takšnega o meni. Ker želim, da je moj obraz poln smejalnih gub, ne tistih od skrbi in žalosti. Ker želim, da tudi v meni živi mladenka, ne glede na moja leta. In ker želim početi stvari, ki jih želim jaz, ne zato, ker tako želijo drugi. Temu se reče dobra samopodoba. In to je moja odločitev!

Saša Einsiedler

Saša Einsiedler je avtorica knjige, priročnika Moja samopodoba je moja odločitev.

Ob nakupu knjige vam Saša podarja še serijo videoposnetkov Za več veselja do življenja ter bon za 50 eur, ki ga lahko vnovčite ob priključitvi v program Moja samopodoba je moja odločitev.

Prvo poglavje knjige ter test za ugotavljanje, na kakšni stopnji je moja samopodoba, si lahko brezplačno ogledate na http://sasaeinsiedler.si/moja-samopodoba-je-moja-odlocitev/

Prav tako pa si lahko na strani http://sasaeinsiedler.si/ brezplačno naložite posnetek, meditacijo s subliminalnimi sporočili za več zavedanja lastne vrednosti.

Saša bo gostja tudi na dogodku http://www.zasluzek.org/kako-uspeti-v-zivljenju-prijavnica/ , govorila pa bo samopodobi, o našem zavedanju lastne vrednosti. To je namreč osnova za kakršenkoli uspeh-zavedanje tega, da nam pripada poslovno uspešna pot, da nam pripadajo dobri odnosi, uravnoteženo čustveno življenje, zdravje, prosti čas in druženje s prijatelji.

Lastna hvala, cena mala, je star slovenski pregovor, v katerega zelo verjamem. Sicer nisem oseba, ki se rada hvali, ampak tokrat se moram malo pohvaliti.

Ta vikend sem v Trebnjem organiziral brezplačni seminar Kako uspeti v življenju. Na seminarju so poleg mene predavali še Saša Einsiedler, Petra Škarja, Aleksander Pokovec in Andrej Sekirnik.

Zanimanje za seminar je bilo zelo veliko. Že pred seminarjem sem vedel, da bo seminar odličen za vse tiste, ki želijo uspeti v življenju in za tiste, ki jih zanima podjetništvo.

Prvi je na seminarju predaval Andrej Sekirnik o ljubezni in denarju. Ker sem imel veliko dela z organizacijo, ga nisem utegnil poslušati, sem pa že takoj na začetku slišal glasen smeh udeležencev seminarja, kar mi je dalo vedeti, da ima Andrej zanimivo predavanje.

Saša Einsiedler in Tomaž Gorec

Drugi sem predaval jaz. Če odštejem potopisna predavanja, je bilo to moje prvo predavanje, kjer nisem govoril o internetu in optimizaciji spletnih strani. Tokrat je bila tema podjetništvo in moja poslovna pot, za katero bi lahko rekel, da se je začela pri mojih 12. letih, ko sem za delo v očetovem podjetju dobil prvo plačo.

Po mojem predavanju je do mene pristopilo kar nekaj ljudi in pohvalilo moje predavanje. Nekaj jih je uporabilo pridevnik iskreno.

Naslednja je predavala Petra Škarja, ki jo zaradi organizacijskih obveznosti nisem utegnil poslušati. Sem pa vedel, da ne more predavati drugače kot odlično.

Za Petro je predavala Saša Einsiedler. Ko sem poslušal odlično Sašino predavanje, sem prvič pomislil – tale seminar je res nekaj izjemnega.

Najbolj pa me je s svojim predavanjem presenetil Aleksander Pokovec. Ne moreš verjeti, koliko energije ima ta 59-letni mladenič. Med svojim predavanjem skače gor-dol, levo-desno. Njegovo predavanja je bilo brez dlake na jeziku in bi ga ocenil s čisto desetko.

Po končanem seminarju je do mene prišlo veliko ljudi in mi čestitalo za izvedbo tako odličnega seminarja. Pohvale sem prejemal tudi prek elektronske pošte, Facebooka in sms sporočil.

Glede na pohvale, ki sem jih dobil, lahko z gotovostjo trdim, da je bil seminar res izjemen. Tistim, ki niste izkoristili te izjemne priložnosti, da se tako dobrega seminarja udeležite brezplačno je res lahko žal.

Seminarja se je udeležilo 324 oseb iz cele Slovenije. Nekateri so se pripeljali celo iz Murske Sobote. Hvala vsem, ki ste se udeležili seminarja.

Iskrena hvala vsem štirim predavateljem, ki se so odzvali na moje vabilo za predavanje seminarju. Bili ste super ekipa.

Najlepša hvala vsem trem pokroviteljem (Avto Slak, Cementni izdelki Gorec in Kip dimniki), ki so podprli izvedbo seminarja.

Nekaj mnenj posameznih udeležencev seminarja:

Tomaž  pozdravljeni!

Najprej hvala za vabilo in za organizacijo celotnega seminarja.
 
Bilo je zelo zanimivo, motivacijsko, spodbudno, dobila sem veliko idej za branje novih knjig in idej kako planirati svoje sanje (za table iluzij prej še nisem slišala
 
Super je, ko poslušaš ljudi, ki povedo svoje zgodbe in izkušnje in spodbudno, da veš da se lahko na koga obrneš, če bi potreboval nasvet.
 
Podpiram take dogodke, kjer je v ospredju povezovanje in  deljenje izkušenj. Taki dogodki mi dajo vedeti, da je v naši državi kljub temu, da včasih zgleda vse zelo žalostno,
 
veliko pametnih, dobrih in naprednih ljudi!
 
Čestitke v polni meri!!
 
 
Prijazne pozdrave iz Ljubljane,
 
Špela

Pozdravljen Tomaž

Ponavadi ko prejmem takšen mail ga preprosto zaprem in pozabim nanj. Ampak tokrat tudi če zaprem mail ga ne morem pozabiti. Zakaj? Ker je seminar enostavno pustil pečat na meni. Prišla sem z razlogom, da prejmem vsaj malo motivacije za nadaljevanje svojega dela, prejela sem veliko več. Od tistega petka sem precej bolj aktivna in ideje kar same letijo od sebe, še presegla sem sama sebe. Seminar sem že vsem prehvalila in ga svetovala tudi ostalim in mene boste nedvomno videli še na kakšnem. Pohvale vsem predavateljem in njihovem širjenju pozitivne poslovne in življenske energije.

Lep večer še naprej.

Kristina Česnik
www.bromelia.si

Pozdravljeni,
 
najprej se vam zahvaljujem za možnost, ki ste jo dali, da sem bila lahko na vašem seminarju Kako uspeti v življenju. Ne nazadnje sem prišla zato, ker me je zanimalo, kako in zakaj to počnete. Predhodno sem na internetu prebrala vse o predavateljih; Petrine knjige pa sem prebrala že prej.
 
Kar nekaj časa sem premišljevala o tem dogodku in se odločila, da napišem iskreno in tako kot to vidim samo jaz. Mislim, da je tako prav, ker nekih pavšalnih ocen in pohval ne potrebujete; verjetno ste jih dobili veliko z vseh koncev.
 
1. Zaslužite si priznanje, da ste organizirali tovrstni seminar, ker to dobro poznam, vem kako je delati z ljudmi. Tomaž, imate zelo lep in prijeten nastop; vendar vam je manjkal urnik, ki bi ga ljudem pokazali na začetku. S tem bi rešili vse tisto šušljanje do kdaj bomo, koliko časa bo kdo govoril….Predvsem  vi osebno ne bi smeli napovedovati predavateljev, ker to lahko naredi nekdo od vaših sodelavcev. Vi ste “avtor” seminarja in ne “deklica za vse”.

Imate močno karizmo, kar se je videlo, ko ste opisali svojo življenjsko pot. Pozabili ste dodati, da ste si upali tvegati in to večkrat. Prav tukaj sem pričakovala, da nas boste izvali, če smo že tvegali, ali smo na poti, da to naredimo…. Res je, da nas je bilo v petek absolutno preveč, da bi začeli neko debato. Ob tem, ko sem opazovala ljudi okoli sebe, sem prišla na misel, da jih je kar veliko prišlo po “recept” kaj naj naredijo. Seveda ste ponudili mentorstvo, lepo napisano na listu papirja. Zakaj niste tega ponazorili z organigramom, ker bi ljudi gotovo bolj prepričalo. Ljudje so slabi bralci. Jaz jim preprosto dam miselni vzorec (največ uporabljam XMind), kjer ponazorim tisto, kar je potrebno, da si zapomnijo in dodam moj kontakt.
 
S svojim prijetnim opisovanjem poslovne poti ste seveda ustvarili občudovanje na področju podjetnosti in vaše osebno življenje varno skrili. To mi je bilo zelo všeč, ker nisem navdušena nad tem, da vsi vse  vedo  o nekom. Prav nasprotno so naredili Petra, Aleksander in Saša, ki so razgalili svoje travmatične življenjske  izkušnje, Andrej pa je naredil tako kot vi. Seveda je potrebno glede tega spoštovati odločitev vsakega posameznika. Vendar obstaja velika bojazen, da zaradi močno poudarjenih osebnih izpovedi zbledijo poslovno pomembne usmeritve, ki pritegnejo poslušalce in tudi zato pridejo.
 
2. Izbor predavateljev je bil dober, vendar vas je bilo številčno preveč, ker je vsak od vas imel veliko povedati in to zelo pomembne stvari. Zaradi hitenja se je po nepotrebnem izgubljala kvaliteta povedanega in meni je bilo zelo žal, da ni bilo časa in pogojev za konstruktiven dialog.
 
 Če bi jaz izbirala bi v  seminar dala skupaj  le Andreja, Tomaža in Petro. V drugega pa Aleksandra in Sašo; še koga bi bilo potrebno poiskati. Nekako niste sodili v isti koš, ker ste po usmeritvah vaših dejavnosti popolnoma različni. Ne nazadnje tudi v izvajanju ste se zelo razlikovali:

• -Andrejev umirjen intelektualni pristop, ki poslušalca vodi v razmišljanje,  je izjemno prijal na začetku seminarja. Mislim, da ga bo marsikdo od nas še poiskal. Jaz prav gotovo.
• Tomažev nemirni duh z vso iskrivo samoinciativnostjo je vzbudil radovednost, kako je to mogoče, da nekdo uspe, če hodi po robu. Lepo ste povedali, da znate delati, ker so vas to naučili doma. Bravo, za to sporočilo ljudem!!! Ponovite ga še večkrat….Bodite še bolj konkretni, vzpodbudite ljudi, karizma človeka vleče druge.
• Petra, ta simpatična punca zna pritegniti poslušalce. Tudi njene knjigice so lahko in prijetno čtivo. Za bolj poglobljene usmeritve ljudem pa bo potrebno še kaj več od tega. Prav tukaj sta Tomaž in Petra močna; ljudje potrebujejo načrtovano pot… Združita moči! Pridem vaju poslušat v živo, ne le preko webinarjev.
• Aleksander, ki je všečen  s svojo zgodbo in  navduši tiste ljudi, ki so željni slišati kako lahko nekje živiš bolje in lepše. Pozabil je poudariti še vse kaj drugega kot to, da če bodo sledili njemu in se z njim učili, bodo uspešni in “skoraj živeli v raju.” Kako in po kateri poti iti vsak dan, ko ne veš kako naprej?
• Saša je profesionalka v govoru in govorici telesa. S svojo življenjsko zgodbo, ki je vsem znana tudi iz medijev in rumenega tiska, vedno znova očara ljudi. Kaj si kdo misli ni pomembno, preživela je vso  to življenjsko navlako in kapo dol!!!. Mislim, da njen čas še prihaja. Svoje znanje bi morala prenesti na točno določene ljudi in s tem narediti velik korak k učenju o samozavedanju tistih, ki šele stopajo na pot življenja . No ne bi o tem, ker je to del “mojih življenjskih usmeritev”. Upam, da jo še srečam.

Tako sem jaz doživela vaš seminar in za to izkušnjo sem hvaležna. Vsak od vas je pustil sledi in le to šteje.
 
Vse dobro vam želim in lepo pozdravljeni.
 
Marija

Pozdravljeni, Tomaž!
 
Na seminarju sem čakala, da še Saša Einsiedler zaključi s predavanjem in da potem vse ocenim na listu, pa sem na to čisto pozabila.
Vam bom kar tukaj napisala…  Zame je bil celoten seminar krasno doživetje in sem pri čisto vseh predavateljih zelo
uživala ter veliko odnesla. Vse bi ocenila z oceno 5. Zabavno je bilo poslušat tudi vaše življenske izkušnje, ki so nas res nasmejale.
Pohvalila bi še to, da ste držali nek red in urnik (kratke pavze), čeprav so se predavanja vseeno zavlekla, kar je bilo za pričakovat. A nič za to.
Super je bilo vse!!
 
Lep pozdrav in prijeten večer vam želim!
 
Vanja 

Pozdravljeni,

najprej se zahvaljujem, da ste omogočili ta seminar.

Na kratko: na seminarju sem pridobil več, kot sem pričakoval.

Po branju vseh knjig in gledanju video posnetkov o osebnostni rasti in financah tujih avtorjev, se naši slovenski predavatelji sprva ne zdijo (zdite) “atraktivni” in pričakoval sem, da ne bom izvedel kaj ekstremno novega in svežega, ampak sem se seminarja vseeno udeležil že zaradi druženja s kolegom, ki ga tudi zanima osebnostna rast, izleta v Trebnje, kot tudi zato, ker vas nekaj čedalje bolj spremljam in spoznavam preko raznih webinarjev, berem vaše članke, bloge itd. in mi postajate blizu, tako da sem vas tudi hotel seveda spoznati oziroma vsaj videti pobliže.

Pa ni bilo tako povprečno. Bolj, ko so se predavanja odvijala, bolj mi je postajalo všeč, ker ima vsak svoj stil, energijo in zgodbo, nad čimer sem bil navdušen. Še najbolj pa nad tem, da ste vsi sproščeni in preprosti in da ste nam, praktično neznancem, bili pripravljeni povedati tudi del lastne zgodbe, ne samo podati nasvetov (po alinejah), kako uspeti v življenju.

Nekaj stvari, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin: ko je Aleksander končal s predavanjem, je čisto slučajno stopil do mene, ker sem sedel v prvi vrsti in me tako skrbno vprašal, kakšen cilj imam jaz v življenju, da sem se počutil sprejetega in spoštovanega, kot že dolgo ne od moške figure. Če bi izbral koga za osebnega mentorja, bi bil to on.

Predavanje Andreja mi je spet malo odprlo oči glede ljubezni in denarja – da ni dobro, če si nekaj želiš samo zaradi denarja. Bil sem ravno v takšnem obdobju, ko sem delal stvari večinoma za denar, to predavanje pa mi je dalo misliti in me sprostilo od tega krča. Seveda ne bom pozabil tudi mrzlega tuša … in vode

Petra Škarja je oseba, ki sem si jo najbolj želel videti v živo in preveriti, če je tudi takrat tako energična. No, pa sem videl, da je res. Če kdo ostane nemotiviran ob njej, bi verjetno moral poiskati strokovno pomoč   Njene besede bi seveda moral slišati vsak Slovenec, vendar pa je tokrat presenetila (vsaj mene) tudi z videom o Dereku, ki se je poškodoval sredi tekme, za katero je namenil celo življenje priprav.Toda, ker se ni vdal, ampak je s poškodovano nogo tekel do cilja, je bil po svoje zmagovalec – ljudje so ploskali njem bolj kot zmagovalcu, skoraj vse kamere so bile uprte v njega … vmes pa mu je priletel pomagati še njegov oče, kar mislim, da je marsikomu izmed nas privabilo solze v oči.

Vesel sem bil tudi, da ste na začetku predavanja omenili, da se lahko na koncu s Petro slikamo, ker sam dvomim, da bi šel do nje. Sedaj pa to sliko večkrat pogledam, ko mi zmanjka motivacije.

Še najbolj prijetno presenečen pa sem bil ob vašem predavanju! Navdihnila me je vaša zgodba o zgodnjem začetku dela, ko ste pomagali očetu pri poslu – tudi sam sem velikokrat na podoben način v mladih letih pomagal starim staršem – potem kako ste se že v mladih letih preizkusili v podjetništvu, kako so vam nekatere stvari uspele, nekatere tudi ne. Videl sem, da je res vse možno in da je potrebno vztrajati, ter preizkusiti več stvari – in kako se lahko uspeh dogodi preprostemu človeku. Najbolj pa me je šokiralo, ko sem izvedel, da ste bili lastnik Afrike. Ni dolgo tega, ko smo hodili okrog po diskotekah (v Afriki nisem bil nikoli, ni pa dosti manjkalo) in vsak lastnik diskoteke je bil zame napol bog. No, pa sem zdaj videl, da je to lahko čisto običajen človek in da ta človek nima lahkega dela. Pri vas sem dobil tudi idejo, da bi bilo dobro po dolgem času kdaj narediti kakšno žurko za rojstni dan in da lahko sodelovanje z nekom odklonim tudi samo zaradi tega, ker se mi ga ne paše vsak teden napiti z njim.

Všeč mi je bilo tudi, da je bilo med odmori dovolj vode

Definitivno sem prišel iz seminarja polno motiviran, z nekaterimi razbitimi stereotipi, večjo samozavestjo in razširjeno zavestjo. Še enkrat hvala za seminar in upam, da se še kaj vidimo!

Lep pozdrav,
Martin Jošt

Res sem vesela, da sem se udeležila tega seminarja.

Dobila sem precej več, kot sem sprva  pričakovala.  Pa ne samo, ker je seminar trajal časovno dlje, kot je bilo planirano!

Želim povedati, da sem izvedela veliko zanimivega in prejela  precej koristnih informacij …pa  tudi obilico danes zelo potrebnega smeha !!

Vsak od predavateljev me je navdušil  s svojo zgodbo in na svoj način. Skratka:  čudovito, enkratno!  Pa zelo pozitivno in prijetno vzdušje!

Čestitam za organizacijo in hvala!

Andreja

Da sem se odločila za seminar, me je prepričalo predvsem dejstvo, da predava Petra Škarja. Njo sem enostavno želela spoznati, od kar sem prebrala njeno prvo knjigo Česar nas niso naučili v šolah. Ob branju sem bila popolnoma fascinirana nad preprostostjo pisanja in vsebino zapisanega. Slovencem manjka podjetnosti, predvsem pa se preveč ukvarjamo z zavistjo in s tem, kaj se  (ne)splača. Nad njenim predavanjem in pozitivno naravnanostjo obenem pa preprostostjo moraš enostavno biti navdušen.
 
Predavateljev Andreja Sekirnika in Aleksandra Pokovca prej nisem poznala in sta me tudi pozitivno presenetila obenem pa razširila obzorja na področjih, s katerima se ukvarjata. Da je v življenju pomembno imeti cilj(e), da se naučimo ukvarjati s pomembnimi stvarmi, da beremo knjige in se na različne načine izobražujemo. Ter NIKOLI NI PREPOZNO.
 
Ker sem “domačinka” sem za Tomaža Gorca in njegovi podjetnosti slišala že v časih pred “Afriko”, predvsem pa iz časov, ko je bil lastnik diskoteke “Afrike”.  Predavatelj je razkril tudi tiste manj lepe plati takega posla, o katerem se takrat ni govorilo, saj se je po največjem slovenskem hobiju, ki se mu reče ZAVIST, takrat govorilo samo o tem, da on pač lahko ima. Vesela za iskreno izpoved o plusih in minusih takega posla.  
 
Začetniki v poslu se vse prevečkrat srečujemo z negativnimi mnenji drugih, z dvomi, ki se nato v nas porajajo, zato so takšna predavanja, kjer predavatelji iskreno govorijo o svojih padcih in vzponih izredno dobrodošli. Z nestrpnostjo pričakujem prihodnja. Res je bil izjemen dogodek za tako majhen kraj kot je Trebnje.
 
Sončen pozdrav,
 
Polona Ajdič
svetovalka pri JUST

Pozdravljen Tomaž,

Naj se vam najprej zahvalim za res odlično pripravljen seminar.

Moram reči, da sem na nekaj brezplačnih seminarjih že bila, vendar je bilo na teh seminarjih v veliki večini vedno bolj ali manj reklamne narave. Ne morem reči, da nisem nič “odnesla” vendar ni bilo to kar bi pričakovala da bo.

Vaš pripravljen seminar je bil resnično enkraten, saj ste ga kljub temu, da je bil brezplačen izpeljali vrhunsko in predali informacije in izkušnje, ki ste jih doživeli sami.

Moram reči, da sva se oba z možem “našla” v njih in jih tudi že primerjala glede najine poslovne poti.

Aleksander Pokovec;
Najbolj  sta me pritegnile njegove table ciljev, tako tistih realnih kot tistih ciljev, ki si jih želiš morda nekoč poskusiti in so z voljo tudi uresničljive. Prav tako je njegova življenjska pot od ločitve do ponovne poroke pri “njegovi starosti” res nekaj posebnega. Da se je kljub temu pobral in ni obupal, da je verjel.

Petra Škarja;
Zelo me je presenetila njena sproščenost, njen optimizem kljub padcem. Njeno predavanje je bilo zelo prijetno za poslušanje, njene izkušnje in življenjska energija, ki jo ima, je res nekaj posebnega. Kljub vsem padcem se je pobrala in šla naprej.

Andrej Sekirnik;
Ljubezen in denar, Brez duhovnega pogleda in vero ni Ljubezni. Ljubezen in spoštovanje v zasebnem področju, prinese tudi uspeh na poslovnem. Ni vedno denar tisti, ki te osreči in to je nama z možem popolnoma jasno. Kajti vse padce, ki sva jih doživela do sedaj in vse težave, ki jih imava še vedno ni nikoli vplivalo na najino medsebojno ljubezen in spoštovanje in to je tisto kar mi je bilo pri predavatelju všeč. Denar pride in gre, spoštovanje ostane, če se dva ljubita ne glede na vse.

In nazadnje še vaše predavanje Tomaž;
Ko ste začeli govoriti o diskoteki in vaši želji po njej, ter jo na koncu uresničili kljub težavam in na koncu še z veliko kredita je bilo pika na i. Niste obupali, se pobrali in šli naprej, to je tisti moto, ki se nama je zelo vtisnil v spomin. Kljub temu, da niste govornik kot Petra (pa ne me narobe razumeti) ste svoje izkušnje predali na način, ki so se me dotaknile in predavanje je bilo zanimivo od začetka do konca.

 

Adrijana Arh
www.kontio.si

Pozdravljeni,

veseli me, da se je tudi v Trebnjem mogoče udeležiti seminarja s kakovostno vsebino. V petek popoldan bi imela kaj početi, vendar sem se odločila, da svoj čas namenim  širitvi obzorij na vašem seminarju. S seboj sem vzela tudi najstarejšo hči, ki končuje osnovno šolo in presenečeno ugotovila, da si je punca kar nekaj stvari zapisala.

Saša Einsiedler je predstavila spoznanja do katerih je prišla v svojem življenju. V spominu mi je ostala misel, da ženske same pišemo svoj program – navodila za uporabo, ki okolici sporoča kako naj se z nami ravna. Ženske moramo dobro poskrbeti zase, da imamo potem možnost dobro izvesti svoje naloge mam, žena, uslužbenk, podjetnic… Njena nova knjiga Moja samopodoba je moja odločitev uči prav to.
 
Aleksander Pokovec nas je povabil, da stopimo iz povprečja in delamo tisto, kar prinese z 20% napora, 80% rezultatov. Posebej sem si zapomnila RPM planiranje, ki je drugačen  pristop k planiranju. Načrtujemo rezultate, ki jih želimo doseči. To bo zame vsekakor vsebina, ki jo bom v prihodnje bolj natančno preučila.
 
Andrej Sekirnik je delil replike bankovcev v vrednosti milijona evrov. Tako lepo je videti v moji denarnici. Povedal je misel, da denar sledi ljubezni. Če izpolnjujemo svoj namen in sledimo svojemu poslanstvu, ne more biti drugače, kot da smo uspešni. Naše srce se širi, smo zadovoljni, veseli in ja, srečni.
 
Petra Škarja je pravi talent med predavatelji. Mlada ženska, ki ve kaj hoče in to tudi uresničuje. Zgled tudi tistim, ki smo z leti pred njo. Iskrena predstavitev njene življenjske zgodbe in spoznanj do katerih je prišla, je naravnost čudovita.
 
Tomaž Gorec je predstavil svojo življenjsko zgodbo. Mislila sem, da ga poznam, da nekaj vem o njem, vendar sem izvedela veliko novega. Občudovanje v meni je vzbudil njegov smisel za promocijo. Njegovi pristopi so unikatni – težko jih najdeš v kakšni knjigi, ki obravnava to temo – in učinkoviti. Videti je, da je marketinške sposobnosti podedoval in jih razvijal v širokih razsežnostih.
 
Čestitke za čudovit prispevek k boljšemu jutri Trebnjega in Slovenije.
 
Vsebina seminarja Kako uspeti v življenju bo v prihodnosti del kurikula za šole. Jaz verjamem v to.

 

Bogdana Brilj

Pozdravljeni,

Seminar je bil izjemen. Zelo lepo ste se predstavili vsi govorniki.
 
Je pa res, da mi je bila vaša predstavitev najbolj zanimiva in zelo zabavna. Preprosta in življenjska.
 
Dva člana sem pripeljala s seboj in sta bila tudi izredno navdušena čeprav sta oklevala, ali bi se sploh udeležila.
 
Veselim se ponovnega srečanja!
 
 
Danijela

Pozdravljeni Tomaž,

moram reči da sem zelo vesel, da sem se udeležil vašega seminarja. Bil je točno to, kar sem v tem trenutku potreboval. Izbor predavateljev je bil zelo dober. Škoda samo, da ste bili tako časovni limitirani. Vsem se vam je poznalo, da kar prekipevate od energije in da bi radi čim več povedali v tako kratkem času. Za tako zanimive teme in predavatelje, ki imajo res kaj povedati, ste imeli res premalo časa. Upam, da se kaj podobnega zopet organizira (normalno da ne zastonj – to je bila pač enkratna priložnost) in da boste predavatelji imeli dovolj časa izrazit svoje misli in prenesti svoje znanje na nas.

Če povzamem: super je bilo!

 

Veliko uspeha tudi v bodoče in upam da se spet srečamo.

 

Lep pozdrav

Boštjan Rakovec

Pozdravljeni!

Z največjim veseljem Vam posredujem svoje mnenje glede omenjenega seminarja.

Lahko rečem, da sem bila tako z organizacijo kot vsebino seminarja zelo zadovoljna in da bi se podobnih dogodkov tudi v prihodnje z veseljem udeležila. Najbolj navdušil me je sproščen način predavanja, ki je bil skupen vsem štirim predavateljem. Izkušnje, ki so jih podelili z nami, so začinili še z dobro mero humorja, kar je naredilo seminar še bolj pester. Zdi se mi, da je vladala prav posebna energija, čutiti je bilo zvrhano mero optimizma.

Takšne in podobne seminarje bi priporočila ne le tistim, ki so že ali pa si še želijo zajadrati v svet podjetništva, ampak vsem, ki si želijo živeti kvalitetnejše.
 
Resnično sem vesela, da sem se udeležila tega dogodka.

 

Vse dobro tudi v prihodnje,

 

Vesna Vošner

Pozdravljeni.

Zelo spoštujem vaš trud za samo organizacijo seminarja, ki je bil meni osebno zelo zanimiv in je zelo hitro minil čeprav se je nazadnje kar zavlekel, ampak mi ni bilo žal vztrajati tudi do 22:30. Tudi izbira predavateljev se mi je zdela dobra vsak od njih je povedal marsikaj zanimivega. Tako da lahko rečem samo kapo dol za samo izvedbo. Upam na čim več podobnih dogodkov tudi v prihodnosti in da bi naslednjič imeli več možnosti in časa da bi se tudi osebno spoznali.
 
Še enkrat čestitam in lep dan še naprej.
 
Marko

Lepo pozdravljeni g. Tomaž Gorec!

 

Najprej vam še posebej HVALA, ker ste vse skupaj zorganiziral in povabil res same maherje, ki nam vsem lahko samo pomagajo na naših ovinkastih poteh, ki so polne raznoraznih ovir.

Gospod Sekirnik je lepo razložil povezavo ljubezni z denarjem, na kar prej sploh nisem dajala kakega velikega vpliva. Sedaj, ko sem dobila povezavo, vidim zakaj toliko parov, ki skupaj delajo so res v vrhunski poslovni kondiciji.

Potem te vaše poslovne prostore sem takoj našla, saj ko sem gledala po TIS-u, sem si dejala pa, če ni to diskoteka AFRICA. Opomnik za drugič- lahko daste v oklepaju, da je to bivša Africa in bo večina še lažje našla. V vaši diskoteki sem bila na Stavrosu – ko je bila res nabito polna, to je bilo pred cca 15-imi leti, ko sem še hodila po diskotekah. Vaša življenjska zgodba mi je res zanimiva in hkrati zelo poučna, ko ste kljub slabim poslovnim odločitvam bil zelo vztrajen in iskal druge poslovne priložnosti. Bil ste vedno v AKCIJI, kot pravi ga. Petra.

Potem nastop ge. Petre Škarja mi je bil tudi zelo všeč, sploh njen glas je direkt za na oder. Dala mi je odgovor na vprašanja glede posla, da naj samo ZAČNEM, SE PREMAKNEM, če želim kaj več doseči v življenju. Da je odločilna AKCIJA.

Gospod Pokovec je pa res frajer pri 60-ih, ki kar poka od zdravja. Poln je koristnih informacij in idej, metod, KAJ, KAKO se spremeniti, na katerih POMANJKLJIVOSTIH delati, da se pokažeš v vsem svojem siju, ki ga premoreš. G. Pokovec res sije pri teh letih, kar je samo dokaz za druge dvomljivce, da si lahko z denarjem kupiš zdravje- se pravi si privoščiš čas zase, za tek, masaže in druge ugodnosti, ki jih povprečen Slovenec nima v tolikšni meri.

Za konec na samem vrhuncu tega dogodka pa je svojo zgodbo z nami delila vedno nasmejana ga. Saša Einsiedler. Če ne bi slišala iz njenih ust, da je ONA imela težave pri nastopu, da je lepa, ne bi mogla verjeti, da je bilo res tako. Vedno jo imam v spominu kot zelo pogumno in zelo nasmejano osebo. Saša je moj sinonim za smileja, ki ga ima ga. Petra ogromnokrat v svojih knjigah.

Skratka vsi skupaj ste bili en res lep “Pušelc” samih čudovitih rož, vsi skupaj ste se krasno DOPOLNJEVALI in naredili krasen pregled nad ponudbo, ki jo imate. Tako, da vem na koga se obrniti v določenih trenutkih, ko bom potrebovala kakršnokoli pomoč.

Hvala vam, ker ste in hvala vam, ker ste tudi mene povabili na ta dogodek, ker sicer sploh ne bi vedela zanj.

 

Lep večer želim še naprej!

 

Majda Bedenk

Udeleženci seminarja “Kako uspeti v življenju” smo resnično uživali ob tem, ko so predavatelji iskreno delili z nami njihove življenjske zgodbe in lekcije, ki so se jih naučili iz njih. Odprto so nam podali tudi čisto konkretne nasvete, ki so pomagali njim in kako naj delujemo, da bo v življenju uspelo tudi nam.

Med drugim so pripovedovali, kako so doživljali določene življenjske situacije in kako so se v njih znašli. Seveda je bila marsikatera zgodba predstavljena na humoren način, izdatno podprta z dobrimi energijami predavatelja in posledično tudi udeležencev, tako, da je bil prostor do zadnjega kotička nabit z pozitivno energijo, pristnim čustvovanjem, iskricami v očeh in predvsem z veliko upanja vseh prisotnih.

Začutili smo močno navdušenje, da lahko navsezadnje preko vsake ovire, ki je le v naši glavi, uspe tudi vsakemu izmed nas; če si to le zares močno želimo in če dopustimo zavedanje, da si to tudi zaslužimo.

Še enkrat najlepša hvala Tomažu in njegovi ekipi, da nam je omogočil tako edinstven dogodek.

 

D.

Zdravo Tomaž!
 
Glede na to, da sem bila prvič na seminarju, sem zelo zadovoljna.
Zadnje čase vedno več časa namenjam sebi in popolnejšemu življenju in sem bila zelo vesela, ko ste mi poslali mail o seminarju.
 
Kar se tiče dostopa, smo se malo lovili kje je – ampak smo hitro našli. Če bi omenili, da v bivši AFRIKI bi takoj vedela kje je, ker sem bila tam kar nekajkrat.
To mi je bilo všeč, ko ste omenili, da naj pridemo malo prej, da se med seboj spoznamo, kar je bila zelo dobra ideja.
 
Od vsakega od vas sem slišala nekaj novega na drugačen način – vsak od vas je povedal svojo temo na svojevrsten – privlačen način.
Teme so bile zanimive in čudovite, poslušal bi jih še in še. Meni se je seminar zdel zelo super in v zelo kratkem času sem izvedela veliko zanimivega.
Veliko tega, kar se je predavalo sem že slišala ali brala na internetu, vendar na nek drugačen način – vedno slišiš nekaj novega.
Med predavanji smo se zelo sprostili in uživali .Vzdušje je bilo energijsko pozitivno in v pričakovanju nekaj novega, kar smo tudi dobili.
Čeprav sem od Petre prebrala obe knjigi, se mi je zdelo, da vedno poslušam nekaj novega.
Izbrali ste dobre predavatelje.
 
Med odmori smo se lahko pogovarjali s predavatelji in ostalimi – odmori niso bili predolgi.
 
Teme so mi popestrile dan in še boljše gledanje na življenje.
 
Želim si še več takih predavanj.
 
Lp, Nada Petrovčič

Pozdrav!

Petkovo predavanje “vau” ČUDOVITO !!!
 
Predavanje, ki se je odvijalo prejšnji teden mi je pustilo “noro” pozitivnih vtisov in sem bila v stanju ničesar napisati…..

Z dolgoletnim delom na sebi, sem kar zahteven poslušalec. Na tako kvalitetnem, sproščenem in vzpodbudnem predavanju kot je bilo v petek, že dolgo nisem bila in to še BREZPLAČNO.

Vsebine predavateljev sem vpijala kot suha goba. Tak pristop, ki ga je bilo čutiti – podajanje znanja  in njihovih osebnih izkušenj je v teh časih redka ptica, zato je še toliko bolj dragocena.

Verjamem, da je danes marsikateremu udeležencu predavanja (meni sigurno) lažje stopiti korak naprej, brez sramu in slabe vesti.
 
Hvala Tomaž za izbrane teme in izbrane predavatelje in seveda dobro organizacijo.
 
SUPER POHVALNO.
 
Lep dan in seveda lep vikend,
 
Valerija

V petek sem se udeležila vašega seminarja in z eno besedo…bilo je naravnost fenomenalno.

Zjutraj sem sicer sama pri sebi iskala tisoč in en razlog, da bi ostala doma (deževalo je, pa nikogar ne poznam, pa daleč je, pa verjetno ne bo nič zanimivega, pa…). No, potem sem se le nekako spravila skupaj, se vsedla v avto in se odpeljala.

Najprej sem bila navdušena že nad tem, da se je seminar odvijal v Afriki. Vau, v Afriki. Takoj so me preplavili spomini o…hm…no, o tem raje ne bi. Doživela sem nekaj lepih trenutkov tam, ko je bila diskoteka še odprta.

Sama predavanja pa so res presegla vsa moja pričakovanja. Vsakič znova sem zaprla svoj blok, ker nisem mogla verjeti, da bi lahko bilo še kaj bolj zanimivega, kar je povedal predhodni predavatelj in vsakič znova sem ga spet odprla, ker sem si morala zapisat nekaj pomembnega. Vsi ste bili polni energije, dobre volje, prijazni, pozitivni… Človek bi se kar družil z vami, ker je preprosto navdihujoče, ker ugotoviš, da se da realizirati veliko idej, če so ljudje pozitivno naravnani in ne obsojajoči, polni negativizma v stilu to pa ne bo šlo.

Res prav vsi skupaj ste ljudje vredni občudovanja.

Na seminarju sem izvedela ogromno uporabnih stvari, o nekaterih razmišljam že ves teden, ogromno idej se je sprožilo v meni in predvsem sem ugotovila, da se vse da, če se le hoče. Zanimivo se mi zdi, da sem po štirih urah in pol sedenja in poslušanja iz seminarja odšla polna energije, dobre volje in ne vsa utrujena kot običajno odidem od daljših predavanj.

Še enkrat bi se vam rada iz srca zahvalila. Preprosto super ste!

Seveda pa bi vas prosila tudi za dostop do govora gospe Saše, saj sem ravno ta del zamudila, ker sem imela obveznosti in sem morala predčasno oditi.
 
Želim vam en čudovit, radosten dan

Jana Strojan

Moje mnenje o samem seminarju je odlično! Zelo mi je bila všeč sama organizacija, tudi prostor za tak seminar je bil zelo dobro izbran.Ker pa je bil brezplačen so si ga pa lahko vsi brez izgovorov ”nimam denarja”, lahko obiskali in kdor si je tam kaj zapisal oziroma že samo spremljal ter poslušal, je od tega seminarja lahko ‘izvlekel’ informacije, ki mu bodo pomagale v življenju. Glede vsakega posameznika, ki je predaval pa spet, odlično, brez pripomb! Ko je začel predavati Aleksander Pokovec, kot sem tam spoznal, zelo dober človek,ki mu tudi želim veliko sreče na Filipinih, smo ga vsi samo poslušali. Njegov govor je bil enkraten, dal nam je nasvete oziroma lahko bi temu rekel celo načela, ki nam bodo pomagala v življenju in predlagal nam je tudi slike, ki so super ter jih tudi sam bere.

Potem je na oder stopila Petra Škarja, izjemna oseba, zelo mlada in v svojem življenju je naredila že veliko uspehov. Pri njej mi je bil zelo všeč ta njen zelo navdušen način predavanja. Dobil sem takšno zanimanje v njo, da sem si naslednji dan prebral obe njeni knjigi in tudi knjigi so super (priporočam, da si vsak prebere). Potem smo se tudi veliko nasmejali po zaslugi Andreja Sekirnika, tudi on nam je dal zeli veliko nauka za naprej. Povedal nam je kako lahko kombiniraš denar in ljubezen, in ko to združiš si milijonar od ljubezni in denarja.

Proti koncu seminarja pa smo lahko slišali tudi besede organizatorja tega seminarja, Tomaža Gorca, ki je z nami delil njegovo res čudovito zgodbo, kjer smo videli, da je imel zelo veliko vzponov in padcev, a pomembno je, da je na koncu uspel, in se zdaj ukvarja s blogi in spletnimi stranmi, kar tudi mene zelo zanima.

Na seminarju je čas šel kot bi pihnil, in to je dokaz, da smo se imeli zelo dobro!

Jaka

V petek 15.5. sem se udeležila odlične delavnice “Kako uspeti v življenju”. Organiziral jo je Tomaž Gorec in to za vse udeležence BREZPLAČNO. Res nisem imela velikih pričakovanj, saj sem bila že na veliko delavnicah. Rada se izobražujem, delam na sebi in predvsem spoznavam nove ljudi, ki v življenju niso “jambrači”, ampak si želijo nekaj več.

Bila sem presenečena – odlični predavatelji: Andrej Sekirnik, Petra Škarja, Aleksander Pokovec, Saša Einsiedler in Tomaž Gorec. Všeč mi je bilo, ker so govorili svoje zgodbe iz srca?in dali jasno sporočilo “Vse se da..če se hoče”. Hvala Tomaž

 

Mihela Jakša, Ljubljana
www.vitabiotics.si

Danes se je v osnovni šoli Trebnje zgodil poseben dogodek. Šolo je obiskal Tomaž Gorec, podjetnik in popotnik. Dogodek se je odvijal v predavalnici šole, dogodka pa so se udeležili zlati bralci, učenci, ki so vseh devet let pridno brali knjige za bralno značko. Zlati bralci so prejeli priznanje in knjigo, kot nagrado za pridno branje knjig. Po končani podelitvi priznanj, je imel predstavitev tudi Tomaž Gorec. Predstavil je svoj blog, povedal veliko zanimivega o svojih potovanjih in o sebi. Prepotoval je že mnogo različnih krajev, povedal je kako je najbolje in najbolj ugodno potovati in nam podelil koristne nasvete v zvezi s potovanji. O sebi je povedal da zelo rad potuje in obiskuje druge kraje. Za učence je bila to zelo zanimiva tema, saj so vsi željni potovanj in obiskov drugih krajev. Nekatere je Tomaž med predavanjem navdušil in so bili po predstavitvi zelo zainteresirani za pisanje svojih blogov. Na koncu je sledila še skupna fotografija.

Dandanes mladi ogromno časa preživimo za računalnikom. V mojih otroških letih smo se igrali na travniku, za hišo, pred šolo. Poznali smo nasmeh svojih prijateljev, jezni pogled, začudeni obraz, pačenje na tisoč in en način.. Ko smo jokali smo videli solze in ponudili objem v tolažbo. Fantje in punce smo se osvajali s sramežljivimi pogledi in prikupnimi nasmehi. In danes?

Torek, 9.10.2012, 21.30 ? hm..30 dni brez Facebooka?

Zakaj pa ne? Res je, da ideja niti približno ni bila moja. Prišla je tako rečeno, iz drugega konca Slovenije, seveda preko Facebooka. Prijatelj prijatelja se je odločil, da bo do konec mesca odsoten iz socialnega omrežja. Tudi ta moj prijatelj je “nasedel” temu izzivu? in glej ga zlomka tudi mene je zamikalo.

Torej socialno omrežje samo po sebi niti ni tako slabo. “Spoznaš” ogromno ljudi, zanimive, včasih bolj drugič manj. Vendar kaj ko opažam, da na dan porabim tudi do tri ure pohajkovanja po FB. Kaj vse bi lahko v teh treh urah za sebe, tudi za druge, kaj koristnega naredila. Tako je padla odločitev, da tudi jaz zaživim en mesec brez Facebooka. Ob posredovanju moje ideje prijateljici sem dobila reakcijo, češ “nimaš šans da ti rata”. Ampak jaz vem, da mi bo! Tako je danes minil prvi dan “življenja v realnosti”.

PRVI OBČUTKI DOLGČASA PO FACEBOOKU

In tako pride prva “dolgočasna” nedelja. Po preverjanju emaila me hudo zamika, da odprem FB. Prav včeraj je prispe email, pa čeprav sem to funkcijo blokirala, da imam 6 novih prošenj za prijateljstvo ter da imajo prijatelji nove objave, ki bi me zagotovo zanimale. O ja, seveda me zanima, pa še kako! Prav zahotelo se mi je, da bi poklepetala po chatu, preverila zgodovino objav, profil nekaterih posameznikov, za katere ne vem zakaj..ampak me zanima njihovo življenje, kje je bil, o čem razmišlja..ja vem, vse skupaj se sliši skoraj bolano. Že sem pomislila, kaj če prekinila ta “30 dni brez FB”? Ampak sem se odločila da ne! Kar sem začela, bom izpeljala do konca. In tako vzamem knjigo v roke, da zapolnim to dolgočasno nedeljo.

POIŠČIMO CONO NEUDOBJA

Tako bežijo dnevi imenovani FB off. Ugotavljam, da lahko uporabo Facebooka primerjam s “cono udobja”. No da razčistimo, kaj sploh to je. Cona udobja predstavlja trenutek, položaj, situacijo, ker se počutimo brezskrbne, varne in brez pobude, da bi kaj spremenili. Ko pa se spustimo v položaj, kjer nas nekaj začne skrbeti, nismo varni, ne živimo v “jajčki” katero lupinica nas obdaja pred zunanjimi vplivi pa pridemo v “cono neudobja” in prav takrat začnemo razmišljati kaj spremeniti in začnemo čutiti življenje polno občutkov in spoznanj. Da se vrnemo na našo zgodbo. Ugotavljam, da mi je povezanost s FB prijatelji cona udobja, ker mi ti “prijatelji” izkazujejo naklonjenost, priljubljenost in sprejetost od katere sem nekako odvisna. In zakaj jaz potrebujem gumbek Všeč mi je? Zato ker mi drugi povejo, da jim je moja ideja, slika, dogodek, misel, itd. všeč. S tem mi je dnevna količina samozavesti in želje po sprejetosti v družbi izpopolnjena. Kdo mi pa v tem trenutku daje ta občutek? Teh nekaj pravih prijateljev, s katerimi grem na kavo, fitnes, v klub? Ja, pravi prijatelji ti dajo takšen občutek, ampak tega ti ne izkazujejo vsak dan. Meni pa manjka že dnevna mera “všečkanja”. In v tej coni neudobja sem ugotovila, da te potrditve zunanjega sveta sploh ne potrebujem. Priznam, ni lahko ampak se učim, da sprejemam sama sebe točno takšno kakršna sem, ne glede na to, če me drugi všečkajo ali ne. Lep je občutek, ko tvoja samozavest ni odvisna od drugih ampak le od tebe samega. Tisto kar mene moti bom spremenila, mogoče prilagodila, vendar ne za drug..le za SEBE.

In ko opažam, da je že 1.11. torej osem dni do ponovnega srečanja z moji FB profilom in FB “prijatelji” me obide občutek, da je ta en mesec minil kot bi mignil. Pa sem se s tega naučila dovolj? Nekako ne? ta mesec je bil prekratek! Odločila sem se, da podaljšam “FB off” do konca leta! No ja občutek ni niti ne vem kako pozitiven. Priznam, da mi povezanost preko socialnega omrežja zelo manjka. To je to?cona neudobja! Dajmo jo izkoristiti!

TAKRAT, KO NISEM NA FACEBOOKU

Kaj počem ob večerih, ko bi lahko klepetala po socialnem omrežju, gledala slike, objave svojih prijateljev, znancev, tujcev? Res mi je dnevno preostalo kar nekaj ur, katere imam namen izkoristiti čim bolj koristno. Sicer televizija ni moja vsakdanja spremljevalka, le kdaj pa kdaj si privoščim kakšen dober film ali dokumentarec. Sem pa ljubiteljica knjig. Vsebino knjige zajemam z največjim apetitom. V tem času sem prebrala knjige, katere bi priporočala vsem in vsakemu posebej. To so knjige, katere me v življenju vodijo, me učijo in pripeljejo do marsikaterega spoznanja kdo sem in česa si želim. Ena izmed takih uspešnic je Celestinska prerokba. Seveda pa prebiram tudi knjige, ki nekaterim predstavljajo obvezno učno gradivo v šolah. Zelo dober je občutek, ko prebiraš “učbenik” ker te nekaj zanima in ne zaradi pozitivne ocene, katero potrebuješ na koncu leta.

Še boljša stran tega, da imam sedaj več časa je, da se veliko družim s svojimi prijatelji, katere nas povezujejo osebni, pristni stiki. Čas si vzamem tudi za ljudi, s katerimi sem le znanka in jih povabim na kavo in klepet. Gotovo pa bodo takšna prijateljstva ostala za dalj časa.

Plesanje salse zagotavlja mnogo dobrodejnih prednosti – popolno telesno vadbo, izoblikovane mišice, izboljšano ravnotežje in koordinacijo, lahko pa celo tudi začini vaše ljubezensko življenje. 

Salsa ima korenine v več državah – na Kubi, Afriki, Latinski Ameriki in Karibih – zato tudi danes po svetu poznamo različne zvrsti salse. Čeprav je pri salsi najbolj pomembno vedno slediti osnovnemu koraku, ki ga z malo vaje lahko osvoji prav vsak, je salsa zelo edinstven in kreativen ples, ki človeku omogoča izražanje samega sebe. S tem kako se zavrtiš, premikaš boke in svoje telo, pustiš v plesu delček sebe. 

Salsa ples v praksi

Pri salsi so aktivirane skorajda vse večje nožne mišice, prav tako pa je pri salsi dejavno tudi vso preostalo telo – boki, ramena, roke, zato plesati salso celo noč vsekakor ni mačji kašelj. Vendar pa salsa ne le kuri kalorije – po nekaterih podatkih naj bi povprečno žensko telo v eni uri plesanja salse pokurilo okoli 400 kalorij – temveč tudi lajša stres in stimulira možganske celice, kot jih klasična telesna vadba ne more, saj ples zahteva koordinacijo možganov in telesa, kar krepi živčni sistem in izboljšuje kognitivno zdravje. 

Obstaja veliko različnih zvrsti salse – New York Mambo salsa, LA stil salse, kolumbijska, Miami salsa, kubanska, portoriška in še druge, vse pa se plešejo na osem osminski takt. Kljub temu da se na začetku sliši zapleteno, pa skoraj vsi plesalci salse poudarjajo, da se med plesom ne sme preveč razmišljati, najbolje se je prepustiti ritmu, vodenju plesalca in se enostavno izgubiti v svetu glasbe. Po veliko latino državah je možno plesalce salse videti povsod na ulicah, posebej Kuba je znana po tem, da ljudje plešejo na vsakem vogalu in jemljejo dih s čarobnostjo svojih gibov, ki jih nosijo v krvi. Posebej ker je salsa rahlo spogledljiv in igrivo zapeljiv ples, je ob pogledu na čudovito zgodbo teles težko ostati ravnodušen. 

Ko s svojo boljšo polovico deliš doživljanje gibov in glasbe, je občutek zelo močan in zadovoljiv. Ples vsekakor zbližuje, sploh ker zahteva precejšnjo mero timskega dela, lahko to zelo okrepi vaš odnos. Sicer pa nikakor salse ne plešejo le zaljubljeni pari, partnerja na plesišču sta lahko vsak moški in ženska ki obvladata vsaj kakšen korak. Skorajda že ni več kraja na svetu, kjer ne bi vsaj v kakšnem lokalu priredili kakšnega salsa večera, zato je plesanje z neznanci, katerim skupna točka je salsa, povsem normalno – to je tudi najboljši način da se plesne korake zvadi do potankosti. Sicer pa se verjetno vsi zavedamo učinka obvladanja plesnih ritmov na nasprotni spol – skorajda nemogoče je biti imun na čare postavnih plesalk in zapeljivih,možatih plesalcev – tako da kar v akcijo!  

Salsa obstaja tudi kot tekmovalni ples, tako da se po celem svetu odvijajo tudi raznorazna tekmovanja in svetovna prvenstva iz znanja salse. Zanimiv je tudi podatek, da je salsa eden izmed najbolj iskanih plesov na internetu in najbolj poznanih med širšo publiko.

Da salsa v Sloveniji ni nič manj priljubljena kot drugje po svetu pričajo številni salsa večeri ki se odvijajo skoraj vsak večer v tednu predvsem po Ljubljani – dva izmed najbolj poznanih so sredini salsa večeri v kavarni Sputnik in pa četrtkovi poletni salsa večeri na prostem na ploščadi pred Platojem v Ljubljani. Prav tako se v Kopru že nekaj let odvija poletni salsa festival, ki traja celih šest dni in pa salsa festival v Rovinju na Hrvaškem, ki traja celo osem dni – tudi letos se jih lahko udeležite, so prava paša za ušesa, oči in skorajda vse čute, nemogoče je ostati na mestu, ko se okoli tebe zvijajo vroča telesa, vešča teh privlačnih latino gibov. 

Poleg samega plesa pa je čarobna moč salse tudi v sami glasbi – ko si priča živim glasbenikom, ko igrajo po tolkalih in žvrgolijo čutna besedila v španskem jeziku, te v mislih ponese nekam na ulice Havane, kjer je tako vzdušje nekaj vsakdanjega. Ena izmed najbolj legendarnih izvajalk salsa pesmi je vsekakor Celia Cruz, rojena na Kubi, ki je žal že preminila, vendar njena glasba živi naprej v srcih in ušesih vseh ljubiteljev salse. “La Vida es un Carnaval” pa je še do danes ena izmed najbolj prepoznavnih in priljubljenih salsa pesmi. 

Salsa je torej en odličen skupek pozitivnih lastnosti za duha in telo, za medsebojne odnose, zabavne večere in preplesane noči. 1, 2, 3, (4) 5, 6, 7, (8) ? gremo!

“Bosna ti bo všeč, boš videla, super je” – sem vedno poslušala svoje prijatelje, ki so se navdušeni vračali od tam. Vedno sem o njej imela nekak predsodek v smislu – že verjamem da je “fajn”, ampak tako posebno pa spet ne more biti, ali pač? Vedela sem, da Bosna še danes trpi posledice vojne in si predstavljala da morda ravno zaradi tega tam vlada neko melanholično vzdušje, polno vdanosti v usodo. Naj vam povem svojo zgodbo o spoznavanju in doživljanju Bosne.

S Tomažem, ki je tudi lastnik podjetja v okviru katerega sva se odpravila na raziskovanje Bosne in Hercegovine, sva proti Palam, kjer sva bila tudi ves čas obiska situirana, potovala proti večeru, tako da sem pot do tja v veliki meri prespala, vendar sem prvi pozitiven vtis doživela že, ko so me zbudili da se ustavimo za večerjo. Pri vseh mojih opisih potovanj boste vsekakor vedno deležni kulinaričnih odlomkov, saj sem velik gurman in obožujem dobro hrano, sploh na potovanjih, ko lahko spoznavam nove jedi in okuse. Izbrala sem zelenjavno čorbo s telečjim mesom, ki je bila naravnost odlična in takrat sem začutila, da bova z Bosno dobri prijateljici Prav tako sem ob prijazni in zgovorni postrežbi natakarja že takoj dojela, da pripovedi o prijaznosti Bosancev, niso le mit.

Pale so luštno, dokaj razvito mestece v dolini pod Jahorino, ki hitro raste, saj se tam veliko gradi, imajo tudi fakultete in veliko možnosti za dober turizem, ki so žal še precej neizkoriščene, ampak upam da se bo to v bližnji prihodnosti spremenilo. Ko sem sedela v kavarnicah, sem videla, da se tu skoraj vsi ljudje med sabo poznajo in med sabo gojijo prijateljske odnose. Tomaž tu pozna zelo prijetnega starejšega možakarja Mirota, ki je bil nekdaj predsednik bosanske smučarske zveze in ga ljudje na Palah poznajo in spoštujejo. Kamorkoli smo prišli naju je predstavil lastnikom lokalov, restavracij, hotelov – kmalu so naju številni ljudje že poznali in počutila sva se kot stara znanca mesta. Tako da sem ga sama poimenovala kar “cappo di banda”, saj Miro vse “zrihta” in ima stvari na Palah pod kontrolo. Zelo prijeten in domač občutek, že samo zaradi takšnega sprejema, so se mi Pale v Bosni vtisnile na visoko mesto v mojem srcu (pa brez zamere, ostali kraji v Bosni, ste še vseeno prekrasni:) Gospod Miro naju je vsak dan počastil s svojo družbo in kot pravi bosanski gentleman skrbel zame na vse pretege – odpiral vrata, odmaknil stol, nalival pijačo, zasipal s komplimenti. Sem se šalila, da mi po takšnem ravnanju z mano, noben slovenski fant ne bo več všeč Da ne govorim o tem da mi je en večer prinesel rože in na dan ko sva odšla darilo za rojstni dan – blazino, da bom lahko v avtu spala in Gorki list, zeliščno žganje, ki sva ga skupaj vsak večer spila za zdravje. Obema s Tomažem nama je podaril tudi dresa s štartno številko z olimpijskih iger leta 1984, kar me je povsem presenetilo in navdušilo, saj je to res edinstveno darilo, ki ga verjetno ne moreš dobiti ravno na vsakem vogalu. Ljudje kot je Miro, so potovanje po BIH zame naredili še posebej enkratno in nepozabno.

Pale in njihova okolica premorejo čudovito naravo in krasne ljudi, ki so ti na vsakem koraku pripravljeni pomagati, te povabiti domov in ti skuhati kavo. Prav neverjetni so, se mi je zdelo da komaj čakajo da se mimo pripelje in ustavi kakšen turist, da jim popestri in polepša dan. Ko se pojaviš na njihovih vratih nihče ne pomisli “ja kaj pa ta hoče”, ampak jim je nekako povsem normalno da te odprtih rok sprejmejo. S to svojo gostoljubno karakteristiko so me Bosanci povsem očarali.

Prva dva dni sva s Tomažem posvetila ogledu Jahorine, ki je pozimi še nisem videla, ampak me je v svoji poletni zeleni preobleki navdušila, saj je narava tam naokoli prečudovita. Presenetili so me tamkajšnji apartmaji in hoteli, saj so vsi, ki sem si jih ogledala super urejeni in na visokem nivoju kvalitete, po seveda dosti nižjih cenah kot smo jih navajeni pri nas. Da ne govorim da so vsi lastniki dobrovoljni in nasmejani ljudje, z veseljem pokažejo voje nastanitve, od enega sem v dar prejela tudi majico z napisom “Jahorina”, tako da res dobiš občutek, da bi naredili vse za dobro počutje obiskovalcev. Na smučiščih imajo urejene tudi sodobne sedežnice za 6 oseb, tako da res skrbijo da ostajajo v koraku s časom.

V bližini izvira reke Miljacke – Bosna in Hercegovina

Na samem vrhu Jahorine, še kar nekaj vožnje po makadamski cesti naprej od smučarskega središča, se nahajajo razbitine bunkerja z vojaškim radarjem iz časa vojne. Neverjeten občutek se je sprehajati med kupom razstreljenih sten, po tleh gledati predmete, ki so tam še od časa vojne, in si predstavljati kako grozno je moralo biti v tistem času ravno tu, na teh mestih, kjer je danes vse tako spokojno in tiho. V teh predelih je znano da je po terenu še vedno veliko zemeljskih min, tako da je hoja izven poti lahko tudi nevarno doživetje, pred leti je slovenski jadralni padalec s padalom pristal na pobočjih Jahorine, ravno na mini in je po samo srečnem naključju eksplozijo preživel, vendar je ostal brez obeh nog. Je pa neopisljiva izkušnja ko si tam in stopaš po poteh in razmišljaš kaj se lahko zgodi, če te zanese predaleč od poti – adrenalin deluje “na polno”. Pod zemljo razstreljenih bunkerjev se še vedno vijejo rovi, ki so služili za pobeg vojakov – ker so te razbitine zapuščene, ni notri nobene elektrike in razsvetljave in ko se spuščaš v podzemni hlad le z lučko od telefona, čutiš mravljince po vsem hrbtu, vendar se ti na potovanjih ravno takšna doživetja najbolj vtisnejo v spomin.

Ko se pelješ po cesti od Jahorine do Sarajeva, je v bližini ob razbitinah neke stavbe, čudovita razgledna točka s prekrasnim pogledom na prestolnico. Mi je kar žal videti za turizem tako pomembne točke neurejene in zapuščene, po drugi strani pa ravno to, da tam ni nikogar in da je še vedno tako kot je bilo 20 let nazaj daje tem krajem poseben, mističen pečat. Nato si s Tomažem ogledava še zapuščeno bob stezo iz časa Olimpijskih iger, ki so se v Sarajevu in v okolici odvijale leta 1984. Kakšen projekt je ena takšna bob steza in kako žalosten pa hkrati veličasten prizor jo je videti propadati. Tukaj tudi prvič srečam angleško govoreče turiste, kar mi da vedeti, da Bosna postaja vse bolj zanimiva destinacija za popotnike z vsega sveta.

Dan sva zaključila v Sarajevu na Baščaršiji, ki je kraj z živahnim utripom, saj se po njem kar tre turistov z vsega sveta, željnih bosanskih dobrot. Da niti ne govorim o božanskem mesnem bureku in zeljanici, ki sva si jih s Tomažem tu privoščila za večerjo – na Baščaršiji človek pač ne more biti na dieti Za sladico pa sva skočila še na pravo bosansko kavo v džezvici in slastno baklavo. Ah, zame kot ljubiteljico dobre hrane, so to prava nebesa.

Burek na Baščaršiji – Bosna in Hercegovina

Naslednji dan sva se odpravila raziskovat bližnje izvire potokov in jame v kateri izvira Mokranjska Miljacka. Ne morem se načuditi koliko naravne lepote premore Bosna In Hercegovina, nikoli si je nisem predstavljala tako zelene in gozdnate, ter hribovite kot dejansko v resnici je. Pot do jame, ki sva jo želela videti je bila pravi podvig, saj cesta večji del ni asfaltirana in pelje čez redko poseljeni okraj, poleg tega pa nikjer ni nobene table, ki bi nakazovala, če si se namenil v pravo smer, zato se je bilo potrebno večkrat ustavit pri kakšnem domačinu, da naju je lahko napotil v pravo smer. Meni je to nekaj najboljšega, saj na ta način, ko sprašuješ domačine za pot spoznaš en kup zanimivih ljudi. Na poti do te jame, sva se ustavila na eni domačiji, kjer sva videla da zunaj pečejo odojka in ko naju je lastnik zagledal je previdno pristopical k nama, v največji vročini je hodil bos v nogavicah, malo za njim je prišel še njegov kuža in nekaj za tem še njegov konj – zelo zabaven prizor. Jamo sva našla v drugem poskusu, ko naju je tja usmeril gospod, ki je lastnik posesti, preko katere se do jame pride. Prijazno, kot vsi ljudje tam, nama je odprl vrata ograde in ponudil da parkirava pred njegovo hišo, ter naju napotil proti jami. Neverjetno je, kakšna je bila temperaturna razlika pred vhodom v jamo – zunaj krepko preko 30 stopinj Celzija, ko pa si se približal vhodu v jamo je bil občutek, kot da je okolica polna klimatskih naprav, brez dolgih rokavov je človeka prav zazeblo.

Na žalost sva ugotovila, da je vhod v jamo povsem neprehodno zaprt in se vrnila do lastnika posestva. Povabil naju je na kavo in kozarček domače rakije – obožujem spoznavati ljudi na njihovem domu, poslušati njihove zgodbe in okušati njihove domače dobrote. Razložil nama je da je jama zaprta zato, ker je polna občutljivih eko-organizmov, ki jih niso našli nikjer drugje po svetu in je neprehodna brez posebne opreme, saj je skoraj v celoti zalita z reko in tako primerna samo za izkušene jamarje. Ko smo sedeli pred domačijo, sem se ozirala okoli sebe in razmišljala, kako neverjetno me ti kraji spominjajo na moje otroštvo, na življenje dvajset let nazaj, zdelo se je kot da se je tu čas res malce ustavil. Nihče ni v paniki, v stresnem hitenju, živijo vsak dan posebej in ne poznajo problemov današnje globalizacije. Nikakor ni tam vse rožnato, živijo zelo preprosto življenje, večino hrane si pridelajo sami na vrtu, ker ali za višek hrane nimajo denarja ali pa so preveč oddaljeni od mest in trgovin, ter nemobilni, da bi se lahko vsakič ko kaj potrebujejo po to peljali. Pa vendar sem se vprašala, je to res slabše življenje kot naše? Je živeti v miru, sožitju z naravo, stran od sodobnih problemov, res tako nazadnjaško? Je imeti čas zase in za svoje prijatelje, imeti čas za stisk roke,, nasmeh in prijazno besedo mimoidočemu znancu kaj slabega? Vedno bolj se mi je zdelo da ti ljudje, kljub revščini in težkih preizkušnjah, ki so jih zaznamovale, živijo nekako bolj smiselno in polno življenje.

Rakijo ti ponudijo čisto povsod – Bosna in Hercegovina

Zvečer sva se odpravila še proti izviru Careve vode, kjer sva za pot ponovno morala spraševati mimoidoče, saj oznak za večino naravnih znamenitosti ni še nikjer. Naletela sva na gospoda, ki se je ponudil, da se z nama odpelje proti vrhu izvira in nama pokaže pot. Gospod po imenu Slavko, se je ravno odpravljal k svoji materi, ki živi v bližini izvira in pot do tja dobro pozna. Povedal nama je malo o življenju na Palah, o tem kako je služil vojsko v družbi slovenskih vojakov, ki so bili njegovi najboljši prijatelji. Ko sva ga odložila, naju je povabil k sebi domov na kavo, če se bova še kaj gibala v teh koncih. Tako sva naslednji dan načrtovala tako, da se bova po dnevnem obisku izvira Miljacke vrnila še k gospodu Slavku domov na obisk. Izvir Miljacke je prekrasen, majhen, hladen potoček, ki se vije po strugi polni skal poraščenih z mahom ustvarja pravo pravljično idilo. Srečala sva nekaj domačinov, ki so se v potočku hladili in na vrhu izvira našla tudi piknik prostor, ki je brezplačno na voljo vsakomur, le da se mora prej najavit.

Nato sva se odpravila proti domu gospoda Slavka, ki naju je bil iskreno vesel, ker verjetno ni bil prepričan če lahko pričakuje da se bova vrnila. Z ženo sta naju toplo sprejela, postregla z močno domačo kavo in temno rdečim domačim sokom, ki je bil tako božansko dober, da ga nisem mogla prehvalit. Povedala sta mi da ga je gospa danes skuhala iz majhnih črnih divjih češenj, ki rastejo na posestvu Slavkove mame in nas v isti sapi povabila, da se skupaj odpravimo zobat te češnje. Seveda sva s Tomažev vedno “za akcijo” ko se gre za odkrivanje novih zanimivosti in sva se z veseljem strinjala. Posestvo Slavkove mame je veliko, obsega ogromen travnik, ki služi tudi kot pašnik za ovce, velik vrt in en kup sadnih dreves. Divje češnje so bile slastne in so nam zaradi močne temne barve obarvale ustnice kot borovnice. Sladkali smo se s češnjami in klepetali o Slavkovi mami, o tem kako imajo tu kvalitetno sadje in zelenjavo, saj vse raste v neokrnjeni naravi,ne uporablja se nobenih škropiv in škodljivih kemikalij. Slavko mi na tleh v travi pokaže številne cvetove materine dušice (timijana) in poprove mete, ki so zrastli povsem naravno – takoj pomislim kako bi moja mami, ki rada sama izdeluje domačo naravno kozmetiko uživala tukaj z mano, kako bi nabirale zdrava, naravna zelišča in jih potem predelovale v pomlajevalne kremice in čajčke. Prekrasna izkušnja je bil tale izlet “med divje češnje” in ko se odpraviva domov, nama Slavko obema nameni krepak, ljubeč objem, da mi požene solze v oči ko se odpravim proti avtu od iskrenega veselja, da sva si vzela čas in ga prišla obiskat, ter pokazala zanimanje za njegovo življenje. Kasneje sva po naključju med iskanjem neke poti naletela na Slavkovo sorodnico, ki nama je povedala, da mu je pred leti umrla 6-letna hčerka, ker je padla v kotel z vrelo vodo, kjer je kuhal domače žganje. Zaboli me pri srcu, ko pomislim s kako težkimi življenjskimi zgodbami se morajo spoprijemat nekateri ljudje. Pa kljub temu ni izgubil volje v življenje in je poln veselja do življenja in močne volje.

Zvečer sva se odpravila na večerjo na Palah, kjer sem prvič (ja vem, kako je to možno?) poskusila mučkalico in se že ne vem koliko krat zaljubila v bosansko hrano – kako je to dobro! Pa malo kajmaka, ki se slastno raztopi v omaki, ah? Da ne govorim o dimljeni vešalici in čevapčičih, pa njihovih čorbah – skratka, da ne bom pretiravala z mojim hvalospevom hrani – hrana je na vsakem koraku božanska in mislim da se bo za vsakega nekaj našlo.

Obiskala sva tudi Višegrad, ki je znan po Mostu na Drini, ki ga je dal zgraditi Mehmed Paša Sokolović, po pripovedih janičar, ki so ga Turki odpeljali da je služil zanje in je kasneje zrasel v vplivnega moža. O zgodi pripoveduje tudi z Nobelovo nagrado nagrajena knjiga Iva Andrića, Most na Drini. Most ki se razteza čez turkizno zeleno Drino je čudovit prizor. Prav tako Andrićgrad oz Kamengrad, arhitekturni projekt na bližnjem polotoku na reki, posvečen Ivu Andriću, financiran s strani slavnega srbskega režiserja Emirja Kusturice, ki je investiral tudi v projekt Drvengrada v Srbiji tik ob meji z BIH. Ogledala sva si tudi tega in reči moram da je Drvengrad res luštno naselje, zgrajeno povsem iz lesa, videti je kot pravljična dežela polna prikupnih lesenih hišk, v katerih se lahko tudi prenoči. Ko sva bila na srbski strani sva si z muzejskim vlakom ogledala še Šargansko osmico, železniško progo ki pelje v obliki osmice, od kjer tudi ime in je nekdaj vodila peljala na relaciji Užice-Višegrad-Sarajevo. Železnica pelje skozi visoka pobočja in nudi prelepe razglede na okolico in velja za eno najlepših železniških prog. Da ne pozabim omeniti še poti iz Pal do Višegrada – peljala sva se po makadamski cesti, ki je v času pred vojno prav tako bila proga ozkotirnega vlaka. Pot je čudovita, saj se ves čas vije ob reki s prečudovito naravo in vodi skozi številne tunele, po katerih je včasih vozil vlak in so tako ozki, da se dva avta ne moreta srečati – res super doživetje.

Zadnji dan sva izkoristila za obisk Mostarja, ki se mi je zdelo prekrasno mesto, vendar sem sklenila da ga želim obiskati ponovno enkrat jeseni ali spomladi, saj je bilo popolnoma natrpano turistov in v dnevih ko sva ga obiskala, baje tudi najbolj vroče mesto v Evropi s 43 stopinjami Celzija. Mesto se ponaša s čudovito arhitekturo mediteranskih vplivov in ponuja prekrasen razgled na okoliške stavbe in reko Neretvo. Ulice so polne uličnih prodajalcev, ki popestrijo mestni vrvež s svojimi pisanimi izdelki. Po Mostarju se odpraviva v muslimansko mestece ki se razprostira pod mogočno trdnjavo, imenovano  Počitelj, ki me je z vizualnega vidika od vseh na poti najbolj očaralo. Z vrha trdnjave se odpira pogled na umetelno džamijo, na lične kamnite hišice in na prekrasno Neretvo. Po uličicah so prodajalke poleg spominčkov ponujale majhne zavojčke osvežilnega lokalno pridelanega sadja, ki so super osvežitev za tako pasje vroče dni. Res prekrasno mestece, vredno ogleda. Ustavila sva se še v Međugorju, ter se nato odpravila osvežit do slapov Kravica, ki so naju prijetno presenetili, saj so precej večji kot sva pričakovala in polni ljudi, ki so v tej vročini iskali ohladitev.

Na poti proti domu sva se na kratko ustavila še v Jajcu, ki premore krasen slap in je pomembno zgodovinsko središče, saj je tam potekalo zasedanje AVNOJ-a, kjer je tako rekoč nastala Jugoslavija. Pogledala sva si tudi Drvar, kjer se je zgodil desant, ko so v vojni želeli ujeti Tita, ki se je skrival v bunkerju pred jamo, ki sem si ga tudi ogledala. Kako fascinantno mi je hoditi po poteh, kjer so se dogajale tako pomembne zgodovinske drame – ko veš da stojiš na mestu, kjer so nekoč lahko stopali le izbrani.

Skratka – čeprav sem pred potjo v Bosno verjela da mi bo tam všeč, si nisem niti v sanjah predstavljala da se mi bo tako zelo prikupila, da se mi bo taka močno zasidrala v srce. Polna sem dobrih in nepozabnih vtisov in že kujem načrte kdaj se bom ponovno vrnila.

Preberi si še naslednje članke na temo Bosna in Hercegovina:

Izlet v Sarajevo

Bil sem turistični vodič po Bosni in Hercegovini

V Balkisu se boste počutili kot v pravljici

V petek, 18. septembra 2015, bom organiziral potopisno predavanje o Bosni in Hercegovini. To je dežela, ki jo redno obiskujem zadnjih deset let in me je popolnoma navdušila. Prijazni ljudje, čudovita narava, odlična hrana, kulturne znamenitosti, zabava in še kar nekaj razlogov je, zaradi katerih, se pogosto in z veseljem vračam v to čudovito deželo.

Po potopisnem predavanju, ki bo trajalo približno eno uro in pol, bom imel še 45 minutno predavanje o tem, kako sem svoj hobi – potovanja, spremenil v posel. Točno pred enim letom sem začel s projektom pisananja turističnega vodiča za otok Krk. Kljub temu, da zaradi drugih obveznosti, v ta projekt vlagam premalo časa, nam prinaša zelo lepe prihodke in gre veliko bolje, kot sem pričakoval. Več o vsem povem na predavanju.

V Bosni in Hercegovini sem bil vsaj 30-krat in jo zelo dobro poznam. Na potovanja v Bosno (s tem mislim tudi Hercegovino) sem dostikrat s sabo vzel prijatelje, znance ali poslovne partnerje. Skorajda vsi, ki so šli z mano, so bili nad Bosno izredno navdušeni. Nekaj izjav mojih navdušenih sopotnikov si lahko prebereš na www.tomazgorec.si/turisticni-vodic. Zadnja oseba, ki sem jo navdušil nad Bosno, je bila moja sodelavka Sanja, ki je napisala članek z naslovom Bosna in Hercegovina – ljubezen na prvi pogled, poznanstvo in grižljaj. Članek in nekaj lepih slik najdeš na www.tomazgorec.si/bosna-in-hercegovina.

Vabim te, da prideš na moje potopisno predavanje o Bosni in Hercegovini in na predavanje o tem kako sem svoj hobi spremenil v posel, ki bo v petek, 18. septembra, v Trebnjem (Obrtniška ulica 22 – bivša diskoteka Afrika) s pričetkom ob 18:30. Prepričan sem, da te s svojim predavanjem ne bom razočaral.

Ker je za predavanje veliko zanimanje in imam na voljo prostor za samo 80 oseb, bo vstop na predavanje možen samo s predhodnjo prijavo. Predavanje je sicer popolnoma brezplačno. Prijavite se tako, da izpolnete spodnji obrazec.

Prijava na potopisno predavanje

Kot sem že omenil, sem bil v Bosni vsaj 30 krat in jo zelo dobro poznam. Ko grem na potovanje v Bosno, nisem tiste vrste popotnik, ki ima željo v čim krajšem času videti čim več znamenitosti in jih na hitro poslikati. Najbolj uživam v spoznavanju ljudi na neturističnih krajih. Zato se večkrat na pol na slepo odpravim raziskovati kotičke, za katere bi lahko rekli, da so bogu za hrbtom. Včasih se mi zgodi tudi, da se izgubim in zaidem v težave. Kako to izgleda v praksi, si lahko ogledaš v spodnjem videu.

Tole se mi je zgodilo, ko sem raziskoval Zelengoro. Ko mi je avto nasedel v tej luži, sem že videl, kako bom noč prespal v avtu, naslednji dan pa se bom odpravil 30 kilometrov peš do prve kmetije, kjer bom našel nekoga, da me bo s traktorjem izvlekel.

V enem križišču bi moral zaviti desno, pa sem spregledal. Naj še povem, da sem potem, ko mi je avto nekako uspelo dobiti iz te luže, ugotovil da se je čez 500 metrov ta pot končala in sem moral iti nazaj.

Cene v Bosni so zelo nizke

Bosna je zelo prijazna tudi do vaše denarnice. Cene so v povprečju do trikrat cenejše kot pri nas ali na Hrvaškem. Razen Sarajevo in Mostar sta malo dražja, vendar še zmeraj poceni. Veliko pivo boste v lokalu dobili že za 1 evro. Doživel sem že celo, da smo v neki diskoteki na Palah pili pol-litrsko Tuborg pivo za pol evra.

Za čevapčiče v lepinji boste plačali od 2 do 4 evre. Za zelo dobro večerjo s pijačo pa skoraj v nobenem primeru nebi smeli plačati več kot deset evrov.

Tudi smučanje na Jahorini je poceni. Dnevna smučarska vozovnica je bila zadnjo sezono samo 17 evrov za med tednom in 19 evrov za čez vikend. Več o smučanju na Jahorini si lahko prebereš v mojem članku na www.tomazgorec.si/jahorina-smucanje.

Se vidimo na potopisnem predavanju

Za konec naj te še povabim k ogledu mojega članka o Trebinju, ki je najlepše Hercegovsko mesto. Najdeš ga na naslovu www.tomazgorec.si/trebinje. Na članek sem zelo ponosen, saj so me iz lokalne spletne strani kontaktirali s prošnjo, da bi moj članek objavili na svoji spletni strani. Preveden članek je objavljen na www.trebinjelive.info/2014/10/19/trebinje-iz-ugla-jednog-slovenca rel=”nofollow”.

Tisti, ki me malo bolje poznate, veste, da rad pojem balkanske pesmi. Resnica je ta, da imam veliko veselja in malo manj posluha. Tako da vam obljubim, da na potopisnem predavanju ne bom pel. Lahko pa moje petje poslušate na spodnjem posnetku.

V sredo 30. septembra grem v Maribor na en super seminar, na katerem bo predavala Dragica Korenjak. Naziv seminarja je Pot do uspeha.

V zadnjih 10. letih odkar redno in pogosto obiskujem seminarje, sem poslušal veliko odličnih predavateljev, vendar mi je nekako najljubša predavateljica ravno Dragica Korenjak. Ima karizmo, je polna znanja in izkušenj, odlična predavateljica in motivatorka.

Je tudi zelo stroga ženska. Ne priporočam vam, da zamudite na njen seminar, ker vas bo brez dlake na jeziku oštela. Tako je tudi prav! Jaz ravno zaradi Dragice ne zamujam (oziroma manjkrat) na sestanke.

Dragico Korenjak sem nazadnje poslušal pred skoraj dvema letoma v Rogaški Slatini v okviru izobraževanja 100 top tržnikov. Na njenem predavanju sem si naredil zapiske, ki jih redno preberem vsaj vsaka dva meseca.

Naj naštejem samo nekaj napotkov, ki nam jih je Dragica povedala v Rogaški slatini:

• Bodi prijazen in nasmejan (tudi, ko prideš v službo)
• Delaj zato, da boš srečen
• Hodi 25% hitreje, glej naravnost (ne v tla) in hodi pokonci
• Privošči ljudem, da uspejo
• Ne druži se z negativnimi ljudem
• Volja, vztrajnost in disciplina te bo pripeljala do uspeha (disciplina na prvem mestu)
• Obišči vsaj en seminar na mesec (bodi pripravljen na spoznavanje ljudi)
• 100% zaupaj vase

Zapiski iz seminarja v Rogaški Slatini

Na seminarju, ki ga bo imela Dragica Korenjak 30. septembra v Mariboru, bo govorila o tem kako uspeti v življenju. Kakor jo poznam, bo to odličen seminar.

Na koncu bo imel kratko predavanje še Marko Korenjak (Dragičin sin), ki je mednarodno priznani NLP coach in NLP trener.

Marko bo govoril o tem, kako odpravimo blokade, ki nam preprečujejo, da bi v življenju uspeli in bili srečni. Marka še nisem poslušal, sem pa slišal same pozitivne komentarje o njegovih predavanjih. Razumljivo, saj z jablane ne pade hruška.

Seminar se začne ob 17:00, konča pa okoli 20:00. Predavanje bo v prostorih Alma mater Europa na Slovenski cesti 17.

Na seminar se lahko prijavite preko spodnjega obrazca. Imajo še nekaj prostih mest, ki pa se hitro polnijo.

Prijava na brezplačen seminar Pot do uspeha

Lastna hvala, cena mala, je star slovenski pregovor, v katerega zelo verjamem. Sicer nisem oseba, ki se rada hvali, ampak tokrat se moram malo pohvaliti.

Ta vikend sem v Trebnjem organiziral brezplačni seminar Kako uspeti v življenju. Na seminarju so poleg mene predavali še Saša Einsiedler, Petra Škarja, Aleksander Pokovec in Andrej Sekirnik.

Zanimanje za seminar je bilo zelo veliko. Že pred seminarjem sem vedel, da bo seminar odličen za vse tiste, ki želijo uspeti v življenju in za tiste, ki jih zanima podjetništvo.

Prvi je na seminarju predaval Andrej Sekirnik o ljubezni in denarju. Ker sem imel veliko dela z organizacijo, ga nisem utegnil poslušati, sem pa že takoj na začetku slišal glasen smeh udeležencev seminarja, kar mi je dalo vedeti, da ima Andrej zanimivo predavanje.

Saša Einsiedler in Tomaž Gorec

Drugi sem predaval jaz. Če odštejem potopisna predavanja, je bilo to moje prvo predavanje, kjer nisem govoril o internetu in optimizaciji spletnih strani. Tokrat je bila tema podjetništvo in moja poslovna pot, za katero bi lahko rekel, da se je začela pri mojih 12. letih, ko sem za delo v očetovem podjetju dobil prvo plačo.

Po mojem predavanju je do mene pristopilo kar nekaj ljudi in pohvalilo moje predavanje. Nekaj jih je uporabilo pridevnik iskreno.

Naslednja je predavala Petra Škarja, ki jo zaradi organizacijskih obveznosti nisem utegnil poslušati. Sem pa vedel, da ne more predavati drugače kot odlično.

Za Petro je predavala Saša Einsiedler. Ko sem poslušal odlično Sašino predavanje, sem prvič pomislil – tale seminar je res nekaj izjemnega.

Najbolj pa me je s svojim predavanjem presenetil Aleksander Pokovec. Ne moreš verjeti, koliko energije ima ta 59-letni mladenič. Med svojim predavanjem skače gor-dol, levo-desno. Njegovo predavanja je bilo brez dlake na jeziku in bi ga ocenil s čisto desetko.

Po končanem seminarju je do mene prišlo veliko ljudi in mi čestitalo za izvedbo tako odličnega seminarja. Pohvale sem prejemal tudi prek elektronske pošte, Facebooka in sms sporočil.

Glede na pohvale, ki sem jih dobil, lahko z gotovostjo trdim, da je bil seminar res izjemen. Tistim, ki niste izkoristili te izjemne priložnosti, da se tako dobrega seminarja udeležite brezplačno je res lahko žal.

Seminarja se je udeležilo 324 oseb iz cele Slovenije. Nekateri so se pripeljali celo iz Murske Sobote. Hvala vsem, ki ste se udeležili seminarja.

Iskrena hvala vsem štirim predavateljem, ki se so odzvali na moje vabilo za predavanje seminarju. Bili ste super ekipa.

Najlepša hvala vsem trem pokroviteljem (Avto Slak, Cementni izdelki Gorec in Kip dimniki), ki so podprli izvedbo seminarja.

Nekaj mnenj posameznih udeležencev seminarja:

Tomaž  pozdravljeni!

Najprej hvala za vabilo in za organizacijo celotnega seminarja.
 
Bilo je zelo zanimivo, motivacijsko, spodbudno, dobila sem veliko idej za branje novih knjig in idej kako planirati svoje sanje (za table iluzij prej še nisem slišala
 
Super je, ko poslušaš ljudi, ki povedo svoje zgodbe in izkušnje in spodbudno, da veš da se lahko na koga obrneš, če bi potreboval nasvet.
 
Podpiram take dogodke, kjer je v ospredju povezovanje in  deljenje izkušenj. Taki dogodki mi dajo vedeti, da je v naši državi kljub temu, da včasih zgleda vse zelo žalostno,
 
veliko pametnih, dobrih in naprednih ljudi!
 
Čestitke v polni meri!!
 
 
Prijazne pozdrave iz Ljubljane,
 
Špela

Pozdravljen Tomaž

Ponavadi ko prejmem takšen mail ga preprosto zaprem in pozabim nanj. Ampak tokrat tudi če zaprem mail ga ne morem pozabiti. Zakaj? Ker je seminar enostavno pustil pečat na meni. Prišla sem z razlogom, da prejmem vsaj malo motivacije za nadaljevanje svojega dela, prejela sem veliko več. Od tistega petka sem precej bolj aktivna in ideje kar same letijo od sebe, še presegla sem sama sebe. Seminar sem že vsem prehvalila in ga svetovala tudi ostalim in mene boste nedvomno videli še na kakšnem. Pohvale vsem predavateljem in njihovem širjenju pozitivne poslovne in življenske energije.

Lep večer še naprej.

Kristina Česnik
www.bromelia.si

Pozdravljeni,
 
najprej se vam zahvaljujem za možnost, ki ste jo dali, da sem bila lahko na vašem seminarju Kako uspeti v življenju. Ne nazadnje sem prišla zato, ker me je zanimalo, kako in zakaj to počnete. Predhodno sem na internetu prebrala vse o predavateljih; Petrine knjige pa sem prebrala že prej.
 
Kar nekaj časa sem premišljevala o tem dogodku in se odločila, da napišem iskreno in tako kot to vidim samo jaz. Mislim, da je tako prav, ker nekih pavšalnih ocen in pohval ne potrebujete; verjetno ste jih dobili veliko z vseh koncev.
 
1. Zaslužite si priznanje, da ste organizirali tovrstni seminar, ker to dobro poznam, vem kako je delati z ljudmi. Tomaž, imate zelo lep in prijeten nastop; vendar vam je manjkal urnik, ki bi ga ljudem pokazali na začetku. S tem bi rešili vse tisto šušljanje do kdaj bomo, koliko časa bo kdo govoril….Predvsem  vi osebno ne bi smeli napovedovati predavateljev, ker to lahko naredi nekdo od vaših sodelavcev. Vi ste “avtor” seminarja in ne “deklica za vse”.

Imate močno karizmo, kar se je videlo, ko ste opisali svojo življenjsko pot. Pozabili ste dodati, da ste si upali tvegati in to večkrat. Prav tukaj sem pričakovala, da nas boste izvali, če smo že tvegali, ali smo na poti, da to naredimo…. Res je, da nas je bilo v petek absolutno preveč, da bi začeli neko debato. Ob tem, ko sem opazovala ljudi okoli sebe, sem prišla na misel, da jih je kar veliko prišlo po “recept” kaj naj naredijo. Seveda ste ponudili mentorstvo, lepo napisano na listu papirja. Zakaj niste tega ponazorili z organigramom, ker bi ljudi gotovo bolj prepričalo. Ljudje so slabi bralci. Jaz jim preprosto dam miselni vzorec (največ uporabljam XMind), kjer ponazorim tisto, kar je potrebno, da si zapomnijo in dodam moj kontakt.
 
S svojim prijetnim opisovanjem poslovne poti ste seveda ustvarili občudovanje na področju podjetnosti in vaše osebno življenje varno skrili. To mi je bilo zelo všeč, ker nisem navdušena nad tem, da vsi vse  vedo  o nekom. Prav nasprotno so naredili Petra, Aleksander in Saša, ki so razgalili svoje travmatične življenjske  izkušnje, Andrej pa je naredil tako kot vi. Seveda je potrebno glede tega spoštovati odločitev vsakega posameznika. Vendar obstaja velika bojazen, da zaradi močno poudarjenih osebnih izpovedi zbledijo poslovno pomembne usmeritve, ki pritegnejo poslušalce in tudi zato pridejo.
 
2. Izbor predavateljev je bil dober, vendar vas je bilo številčno preveč, ker je vsak od vas imel veliko povedati in to zelo pomembne stvari. Zaradi hitenja se je po nepotrebnem izgubljala kvaliteta povedanega in meni je bilo zelo žal, da ni bilo časa in pogojev za konstruktiven dialog.
 
 Če bi jaz izbirala bi v  seminar dala skupaj  le Andreja, Tomaža in Petro. V drugega pa Aleksandra in Sašo; še koga bi bilo potrebno poiskati. Nekako niste sodili v isti koš, ker ste po usmeritvah vaših dejavnosti popolnoma različni. Ne nazadnje tudi v izvajanju ste se zelo razlikovali:

• -Andrejev umirjen intelektualni pristop, ki poslušalca vodi v razmišljanje,  je izjemno prijal na začetku seminarja. Mislim, da ga bo marsikdo od nas še poiskal. Jaz prav gotovo.
• Tomažev nemirni duh z vso iskrivo samoinciativnostjo je vzbudil radovednost, kako je to mogoče, da nekdo uspe, če hodi po robu. Lepo ste povedali, da znate delati, ker so vas to naučili doma. Bravo, za to sporočilo ljudem!!! Ponovite ga še večkrat….Bodite še bolj konkretni, vzpodbudite ljudi, karizma človeka vleče druge.
• Petra, ta simpatična punca zna pritegniti poslušalce. Tudi njene knjigice so lahko in prijetno čtivo. Za bolj poglobljene usmeritve ljudem pa bo potrebno še kaj več od tega. Prav tukaj sta Tomaž in Petra močna; ljudje potrebujejo načrtovano pot… Združita moči! Pridem vaju poslušat v živo, ne le preko webinarjev.
• Aleksander, ki je všečen  s svojo zgodbo in  navduši tiste ljudi, ki so željni slišati kako lahko nekje živiš bolje in lepše. Pozabil je poudariti še vse kaj drugega kot to, da če bodo sledili njemu in se z njim učili, bodo uspešni in “skoraj živeli v raju.” Kako in po kateri poti iti vsak dan, ko ne veš kako naprej?
• Saša je profesionalka v govoru in govorici telesa. S svojo življenjsko zgodbo, ki je vsem znana tudi iz medijev in rumenega tiska, vedno znova očara ljudi. Kaj si kdo misli ni pomembno, preživela je vso  to življenjsko navlako in kapo dol!!!. Mislim, da njen čas še prihaja. Svoje znanje bi morala prenesti na točno določene ljudi in s tem narediti velik korak k učenju o samozavedanju tistih, ki šele stopajo na pot življenja . No ne bi o tem, ker je to del “mojih življenjskih usmeritev”. Upam, da jo še srečam.

Tako sem jaz doživela vaš seminar in za to izkušnjo sem hvaležna. Vsak od vas je pustil sledi in le to šteje.
 
Vse dobro vam želim in lepo pozdravljeni.
 
Marija

Pozdravljeni, Tomaž!
 
Na seminarju sem čakala, da še Saša Einsiedler zaključi s predavanjem in da potem vse ocenim na listu, pa sem na to čisto pozabila.
Vam bom kar tukaj napisala…  Zame je bil celoten seminar krasno doživetje in sem pri čisto vseh predavateljih zelo
uživala ter veliko odnesla. Vse bi ocenila z oceno 5. Zabavno je bilo poslušat tudi vaše življenske izkušnje, ki so nas res nasmejale.
Pohvalila bi še to, da ste držali nek red in urnik (kratke pavze), čeprav so se predavanja vseeno zavlekla, kar je bilo za pričakovat. A nič za to.
Super je bilo vse!!
 
Lep pozdrav in prijeten večer vam želim!
 
Vanja 

Pozdravljeni,

najprej se zahvaljujem, da ste omogočili ta seminar.

Na kratko: na seminarju sem pridobil več, kot sem pričakoval.

Po branju vseh knjig in gledanju video posnetkov o osebnostni rasti in financah tujih avtorjev, se naši slovenski predavatelji sprva ne zdijo (zdite) “atraktivni” in pričakoval sem, da ne bom izvedel kaj ekstremno novega in svežega, ampak sem se seminarja vseeno udeležil že zaradi druženja s kolegom, ki ga tudi zanima osebnostna rast, izleta v Trebnje, kot tudi zato, ker vas nekaj čedalje bolj spremljam in spoznavam preko raznih webinarjev, berem vaše članke, bloge itd. in mi postajate blizu, tako da sem vas tudi hotel seveda spoznati oziroma vsaj videti pobliže.

Pa ni bilo tako povprečno. Bolj, ko so se predavanja odvijala, bolj mi je postajalo všeč, ker ima vsak svoj stil, energijo in zgodbo, nad čimer sem bil navdušen. Še najbolj pa nad tem, da ste vsi sproščeni in preprosti in da ste nam, praktično neznancem, bili pripravljeni povedati tudi del lastne zgodbe, ne samo podati nasvetov (po alinejah), kako uspeti v življenju.

Nekaj stvari, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin: ko je Aleksander končal s predavanjem, je čisto slučajno stopil do mene, ker sem sedel v prvi vrsti in me tako skrbno vprašal, kakšen cilj imam jaz v življenju, da sem se počutil sprejetega in spoštovanega, kot že dolgo ne od moške figure. Če bi izbral koga za osebnega mentorja, bi bil to on.

Predavanje Andreja mi je spet malo odprlo oči glede ljubezni in denarja – da ni dobro, če si nekaj želiš samo zaradi denarja. Bil sem ravno v takšnem obdobju, ko sem delal stvari večinoma za denar, to predavanje pa mi je dalo misliti in me sprostilo od tega krča. Seveda ne bom pozabil tudi mrzlega tuša … in vode

Petra Škarja je oseba, ki sem si jo najbolj želel videti v živo in preveriti, če je tudi takrat tako energična. No, pa sem videl, da je res. Če kdo ostane nemotiviran ob njej, bi verjetno moral poiskati strokovno pomoč   Njene besede bi seveda moral slišati vsak Slovenec, vendar pa je tokrat presenetila (vsaj mene) tudi z videom o Dereku, ki se je poškodoval sredi tekme, za katero je namenil celo življenje priprav.Toda, ker se ni vdal, ampak je s poškodovano nogo tekel do cilja, je bil po svoje zmagovalec – ljudje so ploskali njem bolj kot zmagovalcu, skoraj vse kamere so bile uprte v njega … vmes pa mu je priletel pomagati še njegov oče, kar mislim, da je marsikomu izmed nas privabilo solze v oči.

Vesel sem bil tudi, da ste na začetku predavanja omenili, da se lahko na koncu s Petro slikamo, ker sam dvomim, da bi šel do nje. Sedaj pa to sliko večkrat pogledam, ko mi zmanjka motivacije.

Še najbolj prijetno presenečen pa sem bil ob vašem predavanju! Navdihnila me je vaša zgodba o zgodnjem začetku dela, ko ste pomagali očetu pri poslu – tudi sam sem velikokrat na podoben način v mladih letih pomagal starim staršem – potem kako ste se že v mladih letih preizkusili v podjetništvu, kako so vam nekatere stvari uspele, nekatere tudi ne. Videl sem, da je res vse možno in da je potrebno vztrajati, ter preizkusiti več stvari – in kako se lahko uspeh dogodi preprostemu človeku. Najbolj pa me je šokiralo, ko sem izvedel, da ste bili lastnik Afrike. Ni dolgo tega, ko smo hodili okrog po diskotekah (v Afriki nisem bil nikoli, ni pa dosti manjkalo) in vsak lastnik diskoteke je bil zame napol bog. No, pa sem zdaj videl, da je to lahko čisto običajen človek in da ta človek nima lahkega dela. Pri vas sem dobil tudi idejo, da bi bilo dobro po dolgem času kdaj narediti kakšno žurko za rojstni dan in da lahko sodelovanje z nekom odklonim tudi samo zaradi tega, ker se mi ga ne paše vsak teden napiti z njim.

Všeč mi je bilo tudi, da je bilo med odmori dovolj vode

Definitivno sem prišel iz seminarja polno motiviran, z nekaterimi razbitimi stereotipi, večjo samozavestjo in razširjeno zavestjo. Še enkrat hvala za seminar in upam, da se še kaj vidimo!

Lep pozdrav,
Martin Jošt

Res sem vesela, da sem se udeležila tega seminarja.

Dobila sem precej več, kot sem sprva  pričakovala.  Pa ne samo, ker je seminar trajal časovno dlje, kot je bilo planirano!

Želim povedati, da sem izvedela veliko zanimivega in prejela  precej koristnih informacij …pa  tudi obilico danes zelo potrebnega smeha !!

Vsak od predavateljev me je navdušil  s svojo zgodbo in na svoj način. Skratka:  čudovito, enkratno!  Pa zelo pozitivno in prijetno vzdušje!

Čestitam za organizacijo in hvala!

Andreja

Da sem se odločila za seminar, me je prepričalo predvsem dejstvo, da predava Petra Škarja. Njo sem enostavno želela spoznati, od kar sem prebrala njeno prvo knjigo Česar nas niso naučili v šolah. Ob branju sem bila popolnoma fascinirana nad preprostostjo pisanja in vsebino zapisanega. Slovencem manjka podjetnosti, predvsem pa se preveč ukvarjamo z zavistjo in s tem, kaj se  (ne)splača. Nad njenim predavanjem in pozitivno naravnanostjo obenem pa preprostostjo moraš enostavno biti navdušen.
 
Predavateljev Andreja Sekirnika in Aleksandra Pokovca prej nisem poznala in sta me tudi pozitivno presenetila obenem pa razširila obzorja na področjih, s katerima se ukvarjata. Da je v življenju pomembno imeti cilj(e), da se naučimo ukvarjati s pomembnimi stvarmi, da beremo knjige in se na različne načine izobražujemo. Ter NIKOLI NI PREPOZNO.
 
Ker sem “domačinka” sem za Tomaža Gorca in njegovi podjetnosti slišala že v časih pred “Afriko”, predvsem pa iz časov, ko je bil lastnik diskoteke “Afrike”.  Predavatelj je razkril tudi tiste manj lepe plati takega posla, o katerem se takrat ni govorilo, saj se je po največjem slovenskem hobiju, ki se mu reče ZAVIST, takrat govorilo samo o tem, da on pač lahko ima. Vesela za iskreno izpoved o plusih in minusih takega posla.  
 
Začetniki v poslu se vse prevečkrat srečujemo z negativnimi mnenji drugih, z dvomi, ki se nato v nas porajajo, zato so takšna predavanja, kjer predavatelji iskreno govorijo o svojih padcih in vzponih izredno dobrodošli. Z nestrpnostjo pričakujem prihodnja. Res je bil izjemen dogodek za tako majhen kraj kot je Trebnje.
 
Sončen pozdrav,
 
Polona Ajdič
svetovalka pri JUST

Pozdravljen Tomaž,

Naj se vam najprej zahvalim za res odlično pripravljen seminar.

Moram reči, da sem na nekaj brezplačnih seminarjih že bila, vendar je bilo na teh seminarjih v veliki večini vedno bolj ali manj reklamne narave. Ne morem reči, da nisem nič “odnesla” vendar ni bilo to kar bi pričakovala da bo.

Vaš pripravljen seminar je bil resnično enkraten, saj ste ga kljub temu, da je bil brezplačen izpeljali vrhunsko in predali informacije in izkušnje, ki ste jih doživeli sami.

Moram reči, da sva se oba z možem “našla” v njih in jih tudi že primerjala glede najine poslovne poti.

Aleksander Pokovec;
Najbolj  sta me pritegnile njegove table ciljev, tako tistih realnih kot tistih ciljev, ki si jih želiš morda nekoč poskusiti in so z voljo tudi uresničljive. Prav tako je njegova življenjska pot od ločitve do ponovne poroke pri “njegovi starosti” res nekaj posebnega. Da se je kljub temu pobral in ni obupal, da je verjel.

Petra Škarja;
Zelo me je presenetila njena sproščenost, njen optimizem kljub padcem. Njeno predavanje je bilo zelo prijetno za poslušanje, njene izkušnje in življenjska energija, ki jo ima, je res nekaj posebnega. Kljub vsem padcem se je pobrala in šla naprej.

Andrej Sekirnik;
Ljubezen in denar, Brez duhovnega pogleda in vero ni Ljubezni. Ljubezen in spoštovanje v zasebnem področju, prinese tudi uspeh na poslovnem. Ni vedno denar tisti, ki te osreči in to je nama z možem popolnoma jasno. Kajti vse padce, ki sva jih doživela do sedaj in vse težave, ki jih imava še vedno ni nikoli vplivalo na najino medsebojno ljubezen in spoštovanje in to je tisto kar mi je bilo pri predavatelju všeč. Denar pride in gre, spoštovanje ostane, če se dva ljubita ne glede na vse.

In nazadnje še vaše predavanje Tomaž;
Ko ste začeli govoriti o diskoteki in vaši želji po njej, ter jo na koncu uresničili kljub težavam in na koncu še z veliko kredita je bilo pika na i. Niste obupali, se pobrali in šli naprej, to je tisti moto, ki se nama je zelo vtisnil v spomin. Kljub temu, da niste govornik kot Petra (pa ne me narobe razumeti) ste svoje izkušnje predali na način, ki so se me dotaknile in predavanje je bilo zanimivo od začetka do konca.

 

Adrijana Arh
www.kontio.si

Pozdravljeni,

veseli me, da se je tudi v Trebnjem mogoče udeležiti seminarja s kakovostno vsebino. V petek popoldan bi imela kaj početi, vendar sem se odločila, da svoj čas namenim  širitvi obzorij na vašem seminarju. S seboj sem vzela tudi najstarejšo hči, ki končuje osnovno šolo in presenečeno ugotovila, da si je punca kar nekaj stvari zapisala.

Saša Einsiedler je predstavila spoznanja do katerih je prišla v svojem življenju. V spominu mi je ostala misel, da ženske same pišemo svoj program – navodila za uporabo, ki okolici sporoča kako naj se z nami ravna. Ženske moramo dobro poskrbeti zase, da imamo potem možnost dobro izvesti svoje naloge mam, žena, uslužbenk, podjetnic… Njena nova knjiga Moja samopodoba je moja odločitev uči prav to.
 
Aleksander Pokovec nas je povabil, da stopimo iz povprečja in delamo tisto, kar prinese z 20% napora, 80% rezultatov. Posebej sem si zapomnila RPM planiranje, ki je drugačen  pristop k planiranju. Načrtujemo rezultate, ki jih želimo doseči. To bo zame vsekakor vsebina, ki jo bom v prihodnje bolj natančno preučila.
 
Andrej Sekirnik je delil replike bankovcev v vrednosti milijona evrov. Tako lepo je videti v moji denarnici. Povedal je misel, da denar sledi ljubezni. Če izpolnjujemo svoj namen in sledimo svojemu poslanstvu, ne more biti drugače, kot da smo uspešni. Naše srce se širi, smo zadovoljni, veseli in ja, srečni.
 
Petra Škarja je pravi talent med predavatelji. Mlada ženska, ki ve kaj hoče in to tudi uresničuje. Zgled tudi tistim, ki smo z leti pred njo. Iskrena predstavitev njene življenjske zgodbe in spoznanj do katerih je prišla, je naravnost čudovita.
 
Tomaž Gorec je predstavil svojo življenjsko zgodbo. Mislila sem, da ga poznam, da nekaj vem o njem, vendar sem izvedela veliko novega. Občudovanje v meni je vzbudil njegov smisel za promocijo. Njegovi pristopi so unikatni – težko jih najdeš v kakšni knjigi, ki obravnava to temo – in učinkoviti. Videti je, da je marketinške sposobnosti podedoval in jih razvijal v širokih razsežnostih.
 
Čestitke za čudovit prispevek k boljšemu jutri Trebnjega in Slovenije.
 
Vsebina seminarja Kako uspeti v življenju bo v prihodnosti del kurikula za šole. Jaz verjamem v to.

 

Bogdana Brilj

Pozdravljeni,

Seminar je bil izjemen. Zelo lepo ste se predstavili vsi govorniki.
 
Je pa res, da mi je bila vaša predstavitev najbolj zanimiva in zelo zabavna. Preprosta in življenjska.
 
Dva člana sem pripeljala s seboj in sta bila tudi izredno navdušena čeprav sta oklevala, ali bi se sploh udeležila.
 
Veselim se ponovnega srečanja!
 
 
Danijela

Pozdravljeni Tomaž,

moram reči da sem zelo vesel, da sem se udeležil vašega seminarja. Bil je točno to, kar sem v tem trenutku potreboval. Izbor predavateljev je bil zelo dober. Škoda samo, da ste bili tako časovni limitirani. Vsem se vam je poznalo, da kar prekipevate od energije in da bi radi čim več povedali v tako kratkem času. Za tako zanimive teme in predavatelje, ki imajo res kaj povedati, ste imeli res premalo časa. Upam, da se kaj podobnega zopet organizira (normalno da ne zastonj – to je bila pač enkratna priložnost) in da boste predavatelji imeli dovolj časa izrazit svoje misli in prenesti svoje znanje na nas.

Če povzamem: super je bilo!

 

Veliko uspeha tudi v bodoče in upam da se spet srečamo.

 

Lep pozdrav

Boštjan Rakovec

Pozdravljeni!

Z največjim veseljem Vam posredujem svoje mnenje glede omenjenega seminarja.

Lahko rečem, da sem bila tako z organizacijo kot vsebino seminarja zelo zadovoljna in da bi se podobnih dogodkov tudi v prihodnje z veseljem udeležila. Najbolj navdušil me je sproščen način predavanja, ki je bil skupen vsem štirim predavateljem. Izkušnje, ki so jih podelili z nami, so začinili še z dobro mero humorja, kar je naredilo seminar še bolj pester. Zdi se mi, da je vladala prav posebna energija, čutiti je bilo zvrhano mero optimizma.

Takšne in podobne seminarje bi priporočila ne le tistim, ki so že ali pa si še želijo zajadrati v svet podjetništva, ampak vsem, ki si želijo živeti kvalitetnejše.
 
Resnično sem vesela, da sem se udeležila tega dogodka.

 

Vse dobro tudi v prihodnje,

 

Vesna Vošner

Pozdravljeni.

Zelo spoštujem vaš trud za samo organizacijo seminarja, ki je bil meni osebno zelo zanimiv in je zelo hitro minil čeprav se je nazadnje kar zavlekel, ampak mi ni bilo žal vztrajati tudi do 22:30. Tudi izbira predavateljev se mi je zdela dobra vsak od njih je povedal marsikaj zanimivega. Tako da lahko rečem samo kapo dol za samo izvedbo. Upam na čim več podobnih dogodkov tudi v prihodnosti in da bi naslednjič imeli več možnosti in časa da bi se tudi osebno spoznali.
 
Še enkrat čestitam in lep dan še naprej.
 
Marko

Lepo pozdravljeni g. Tomaž Gorec!

 

Najprej vam še posebej HVALA, ker ste vse skupaj zorganiziral in povabil res same maherje, ki nam vsem lahko samo pomagajo na naših ovinkastih poteh, ki so polne raznoraznih ovir.

Gospod Sekirnik je lepo razložil povezavo ljubezni z denarjem, na kar prej sploh nisem dajala kakega velikega vpliva. Sedaj, ko sem dobila povezavo, vidim zakaj toliko parov, ki skupaj delajo so res v vrhunski poslovni kondiciji.

Potem te vaše poslovne prostore sem takoj našla, saj ko sem gledala po TIS-u, sem si dejala pa, če ni to diskoteka AFRICA. Opomnik za drugič- lahko daste v oklepaju, da je to bivša Africa in bo večina še lažje našla. V vaši diskoteki sem bila na Stavrosu – ko je bila res nabito polna, to je bilo pred cca 15-imi leti, ko sem še hodila po diskotekah. Vaša življenjska zgodba mi je res zanimiva in hkrati zelo poučna, ko ste kljub slabim poslovnim odločitvam bil zelo vztrajen in iskal druge poslovne priložnosti. Bil ste vedno v AKCIJI, kot pravi ga. Petra.

Potem nastop ge. Petre Škarja mi je bil tudi zelo všeč, sploh njen glas je direkt za na oder. Dala mi je odgovor na vprašanja glede posla, da naj samo ZAČNEM, SE PREMAKNEM, če želim kaj več doseči v življenju. Da je odločilna AKCIJA.

Gospod Pokovec je pa res frajer pri 60-ih, ki kar poka od zdravja. Poln je koristnih informacij in idej, metod, KAJ, KAKO se spremeniti, na katerih POMANJKLJIVOSTIH delati, da se pokažeš v vsem svojem siju, ki ga premoreš. G. Pokovec res sije pri teh letih, kar je samo dokaz za druge dvomljivce, da si lahko z denarjem kupiš zdravje- se pravi si privoščiš čas zase, za tek, masaže in druge ugodnosti, ki jih povprečen Slovenec nima v tolikšni meri.

Za konec na samem vrhuncu tega dogodka pa je svojo zgodbo z nami delila vedno nasmejana ga. Saša Einsiedler. Če ne bi slišala iz njenih ust, da je ONA imela težave pri nastopu, da je lepa, ne bi mogla verjeti, da je bilo res tako. Vedno jo imam v spominu kot zelo pogumno in zelo nasmejano osebo. Saša je moj sinonim za smileja, ki ga ima ga. Petra ogromnokrat v svojih knjigah.

Skratka vsi skupaj ste bili en res lep “Pušelc” samih čudovitih rož, vsi skupaj ste se krasno DOPOLNJEVALI in naredili krasen pregled nad ponudbo, ki jo imate. Tako, da vem na koga se obrniti v določenih trenutkih, ko bom potrebovala kakršnokoli pomoč.

Hvala vam, ker ste in hvala vam, ker ste tudi mene povabili na ta dogodek, ker sicer sploh ne bi vedela zanj.

 

Lep večer želim še naprej!

 

Majda Bedenk

Udeleženci seminarja “Kako uspeti v življenju” smo resnično uživali ob tem, ko so predavatelji iskreno delili z nami njihove življenjske zgodbe in lekcije, ki so se jih naučili iz njih. Odprto so nam podali tudi čisto konkretne nasvete, ki so pomagali njim in kako naj delujemo, da bo v življenju uspelo tudi nam.

Med drugim so pripovedovali, kako so doživljali določene življenjske situacije in kako so se v njih znašli. Seveda je bila marsikatera zgodba predstavljena na humoren način, izdatno podprta z dobrimi energijami predavatelja in posledično tudi udeležencev, tako, da je bil prostor do zadnjega kotička nabit z pozitivno energijo, pristnim čustvovanjem, iskricami v očeh in predvsem z veliko upanja vseh prisotnih.

Začutili smo močno navdušenje, da lahko navsezadnje preko vsake ovire, ki je le v naši glavi, uspe tudi vsakemu izmed nas; če si to le zares močno želimo in če dopustimo zavedanje, da si to tudi zaslužimo.

Še enkrat najlepša hvala Tomažu in njegovi ekipi, da nam je omogočil tako edinstven dogodek.

 

D.

Zdravo Tomaž!
 
Glede na to, da sem bila prvič na seminarju, sem zelo zadovoljna.
Zadnje čase vedno več časa namenjam sebi in popolnejšemu življenju in sem bila zelo vesela, ko ste mi poslali mail o seminarju.
 
Kar se tiče dostopa, smo se malo lovili kje je – ampak smo hitro našli. Če bi omenili, da v bivši AFRIKI bi takoj vedela kje je, ker sem bila tam kar nekajkrat.
To mi je bilo všeč, ko ste omenili, da naj pridemo malo prej, da se med seboj spoznamo, kar je bila zelo dobra ideja.
 
Od vsakega od vas sem slišala nekaj novega na drugačen način – vsak od vas je povedal svojo temo na svojevrsten – privlačen način.
Teme so bile zanimive in čudovite, poslušal bi jih še in še. Meni se je seminar zdel zelo super in v zelo kratkem času sem izvedela veliko zanimivega.
Veliko tega, kar se je predavalo sem že slišala ali brala na internetu, vendar na nek drugačen način – vedno slišiš nekaj novega.
Med predavanji smo se zelo sprostili in uživali .Vzdušje je bilo energijsko pozitivno in v pričakovanju nekaj novega, kar smo tudi dobili.
Čeprav sem od Petre prebrala obe knjigi, se mi je zdelo, da vedno poslušam nekaj novega.
Izbrali ste dobre predavatelje.
 
Med odmori smo se lahko pogovarjali s predavatelji in ostalimi – odmori niso bili predolgi.
 
Teme so mi popestrile dan in še boljše gledanje na življenje.
 
Želim si še več takih predavanj.
 
Lp, Nada Petrovčič

Pozdrav!

Petkovo predavanje “vau” ČUDOVITO !!!
 
Predavanje, ki se je odvijalo prejšnji teden mi je pustilo “noro” pozitivnih vtisov in sem bila v stanju ničesar napisati…..

Z dolgoletnim delom na sebi, sem kar zahteven poslušalec. Na tako kvalitetnem, sproščenem in vzpodbudnem predavanju kot je bilo v petek, že dolgo nisem bila in to še BREZPLAČNO.

Vsebine predavateljev sem vpijala kot suha goba. Tak pristop, ki ga je bilo čutiti – podajanje znanja  in njihovih osebnih izkušenj je v teh časih redka ptica, zato je še toliko bolj dragocena.

Verjamem, da je danes marsikateremu udeležencu predavanja (meni sigurno) lažje stopiti korak naprej, brez sramu in slabe vesti.
 
Hvala Tomaž za izbrane teme in izbrane predavatelje in seveda dobro organizacijo.
 
SUPER POHVALNO.
 
Lep dan in seveda lep vikend,
 
Valerija

V petek sem se udeležila vašega seminarja in z eno besedo…bilo je naravnost fenomenalno.

Zjutraj sem sicer sama pri sebi iskala tisoč in en razlog, da bi ostala doma (deževalo je, pa nikogar ne poznam, pa daleč je, pa verjetno ne bo nič zanimivega, pa…). No, potem sem se le nekako spravila skupaj, se vsedla v avto in se odpeljala.

Najprej sem bila navdušena že nad tem, da se je seminar odvijal v Afriki. Vau, v Afriki. Takoj so me preplavili spomini o…hm…no, o tem raje ne bi. Doživela sem nekaj lepih trenutkov tam, ko je bila diskoteka še odprta.

Sama predavanja pa so res presegla vsa moja pričakovanja. Vsakič znova sem zaprla svoj blok, ker nisem mogla verjeti, da bi lahko bilo še kaj bolj zanimivega, kar je povedal predhodni predavatelj in vsakič znova sem ga spet odprla, ker sem si morala zapisat nekaj pomembnega. Vsi ste bili polni energije, dobre volje, prijazni, pozitivni… Človek bi se kar družil z vami, ker je preprosto navdihujoče, ker ugotoviš, da se da realizirati veliko idej, če so ljudje pozitivno naravnani in ne obsojajoči, polni negativizma v stilu to pa ne bo šlo.

Res prav vsi skupaj ste ljudje vredni občudovanja.

Na seminarju sem izvedela ogromno uporabnih stvari, o nekaterih razmišljam že ves teden, ogromno idej se je sprožilo v meni in predvsem sem ugotovila, da se vse da, če se le hoče. Zanimivo se mi zdi, da sem po štirih urah in pol sedenja in poslušanja iz seminarja odšla polna energije, dobre volje in ne vsa utrujena kot običajno odidem od daljših predavanj.

Še enkrat bi se vam rada iz srca zahvalila. Preprosto super ste!

Seveda pa bi vas prosila tudi za dostop do govora gospe Saše, saj sem ravno ta del zamudila, ker sem imela obveznosti in sem morala predčasno oditi.
 
Želim vam en čudovit, radosten dan

Jana Strojan

Moje mnenje o samem seminarju je odlično! Zelo mi je bila všeč sama organizacija, tudi prostor za tak seminar je bil zelo dobro izbran.Ker pa je bil brezplačen so si ga pa lahko vsi brez izgovorov ”nimam denarja”, lahko obiskali in kdor si je tam kaj zapisal oziroma že samo spremljal ter poslušal, je od tega seminarja lahko ‘izvlekel’ informacije, ki mu bodo pomagale v življenju. Glede vsakega posameznika, ki je predaval pa spet, odlično, brez pripomb! Ko je začel predavati Aleksander Pokovec, kot sem tam spoznal, zelo dober človek,ki mu tudi želim veliko sreče na Filipinih, smo ga vsi samo poslušali. Njegov govor je bil enkraten, dal nam je nasvete oziroma lahko bi temu rekel celo načela, ki nam bodo pomagala v življenju in predlagal nam je tudi slike, ki so super ter jih tudi sam bere.

Potem je na oder stopila Petra Škarja, izjemna oseba, zelo mlada in v svojem življenju je naredila že veliko uspehov. Pri njej mi je bil zelo všeč ta njen zelo navdušen način predavanja. Dobil sem takšno zanimanje v njo, da sem si naslednji dan prebral obe njeni knjigi in tudi knjigi so super (priporočam, da si vsak prebere). Potem smo se tudi veliko nasmejali po zaslugi Andreja Sekirnika, tudi on nam je dal zeli veliko nauka za naprej. Povedal nam je kako lahko kombiniraš denar in ljubezen, in ko to združiš si milijonar od ljubezni in denarja.

Proti koncu seminarja pa smo lahko slišali tudi besede organizatorja tega seminarja, Tomaža Gorca, ki je z nami delil njegovo res čudovito zgodbo, kjer smo videli, da je imel zelo veliko vzponov in padcev, a pomembno je, da je na koncu uspel, in se zdaj ukvarja s blogi in spletnimi stranmi, kar tudi mene zelo zanima.

Na seminarju je čas šel kot bi pihnil, in to je dokaz, da smo se imeli zelo dobro!

Jaka

V petek 15.5. sem se udeležila odlične delavnice “Kako uspeti v življenju”. Organiziral jo je Tomaž Gorec in to za vse udeležence BREZPLAČNO. Res nisem imela velikih pričakovanj, saj sem bila že na veliko delavnicah. Rada se izobražujem, delam na sebi in predvsem spoznavam nove ljudi, ki v življenju niso “jambrači”, ampak si želijo nekaj več.

Bila sem presenečena – odlični predavatelji: Andrej Sekirnik, Petra Škarja, Aleksander Pokovec, Saša Einsiedler in Tomaž Gorec. Všeč mi je bilo, ker so govorili svoje zgodbe iz srca?in dali jasno sporočilo “Vse se da..če se hoče”. Hvala Tomaž

 

Mihela Jakša, Ljubljana
www.vitabiotics.si

Danes se je v osnovni šoli Trebnje zgodil poseben dogodek. Šolo je obiskal Tomaž Gorec, podjetnik in popotnik. Dogodek se je odvijal v predavalnici šole, dogodka pa so se udeležili zlati bralci, učenci, ki so vseh devet let pridno brali knjige za bralno značko. Zlati bralci so prejeli priznanje in knjigo, kot nagrado za pridno branje knjig. Po končani podelitvi priznanj, je imel predstavitev tudi Tomaž Gorec. Predstavil je svoj blog, povedal veliko zanimivega o svojih potovanjih in o sebi. Prepotoval je že mnogo različnih krajev, povedal je kako je najbolje in najbolj ugodno potovati in nam podelil koristne nasvete v zvezi s potovanji. O sebi je povedal da zelo rad potuje in obiskuje druge kraje. Za učence je bila to zelo zanimiva tema, saj so vsi željni potovanj in obiskov drugih krajev. Nekatere je Tomaž med predavanjem navdušil in so bili po predstavitvi zelo zainteresirani za pisanje svojih blogov. Na koncu je sledila še skupna fotografija.

Dandanes mladi ogromno časa preživimo za računalnikom. V mojih otroških letih smo se igrali na travniku, za hišo, pred šolo. Poznali smo nasmeh svojih prijateljev, jezni pogled, začudeni obraz, pačenje na tisoč in en način.. Ko smo jokali smo videli solze in ponudili objem v tolažbo. Fantje in punce smo se osvajali s sramežljivimi pogledi in prikupnimi nasmehi. In danes?

Torek, 9.10.2012, 21.30 ? hm..30 dni brez Facebooka?

Zakaj pa ne? Res je, da ideja niti približno ni bila moja. Prišla je tako rečeno, iz drugega konca Slovenije, seveda preko Facebooka. Prijatelj prijatelja se je odločil, da bo do konec mesca odsoten iz socialnega omrežja. Tudi ta moj prijatelj je “nasedel” temu izzivu? in glej ga zlomka tudi mene je zamikalo.

Torej socialno omrežje samo po sebi niti ni tako slabo. “Spoznaš” ogromno ljudi, zanimive, včasih bolj drugič manj. Vendar kaj ko opažam, da na dan porabim tudi do tri ure pohajkovanja po FB. Kaj vse bi lahko v teh treh urah za sebe, tudi za druge, kaj koristnega naredila. Tako je padla odločitev, da tudi jaz zaživim en mesec brez Facebooka. Ob posredovanju moje ideje prijateljici sem dobila reakcijo, češ “nimaš šans da ti rata”. Ampak jaz vem, da mi bo! Tako je danes minil prvi dan “življenja v realnosti”.

PRVI OBČUTKI DOLGČASA PO FACEBOOKU

In tako pride prva “dolgočasna” nedelja. Po preverjanju emaila me hudo zamika, da odprem FB. Prav včeraj je prispe email, pa čeprav sem to funkcijo blokirala, da imam 6 novih prošenj za prijateljstvo ter da imajo prijatelji nove objave, ki bi me zagotovo zanimale. O ja, seveda me zanima, pa še kako! Prav zahotelo se mi je, da bi poklepetala po chatu, preverila zgodovino objav, profil nekaterih posameznikov, za katere ne vem zakaj..ampak me zanima njihovo življenje, kje je bil, o čem razmišlja..ja vem, vse skupaj se sliši skoraj bolano. Že sem pomislila, kaj če prekinila ta “30 dni brez FB”? Ampak sem se odločila da ne! Kar sem začela, bom izpeljala do konca. In tako vzamem knjigo v roke, da zapolnim to dolgočasno nedeljo.

POIŠČIMO CONO NEUDOBJA

Tako bežijo dnevi imenovani FB off. Ugotavljam, da lahko uporabo Facebooka primerjam s “cono udobja”. No da razčistimo, kaj sploh to je. Cona udobja predstavlja trenutek, položaj, situacijo, ker se počutimo brezskrbne, varne in brez pobude, da bi kaj spremenili. Ko pa se spustimo v položaj, kjer nas nekaj začne skrbeti, nismo varni, ne živimo v “jajčki” katero lupinica nas obdaja pred zunanjimi vplivi pa pridemo v “cono neudobja” in prav takrat začnemo razmišljati kaj spremeniti in začnemo čutiti življenje polno občutkov in spoznanj. Da se vrnemo na našo zgodbo. Ugotavljam, da mi je povezanost s FB prijatelji cona udobja, ker mi ti “prijatelji” izkazujejo naklonjenost, priljubljenost in sprejetost od katere sem nekako odvisna. In zakaj jaz potrebujem gumbek Všeč mi je? Zato ker mi drugi povejo, da jim je moja ideja, slika, dogodek, misel, itd. všeč. S tem mi je dnevna količina samozavesti in želje po sprejetosti v družbi izpopolnjena. Kdo mi pa v tem trenutku daje ta občutek? Teh nekaj pravih prijateljev, s katerimi grem na kavo, fitnes, v klub? Ja, pravi prijatelji ti dajo takšen občutek, ampak tega ti ne izkazujejo vsak dan. Meni pa manjka že dnevna mera “všečkanja”. In v tej coni neudobja sem ugotovila, da te potrditve zunanjega sveta sploh ne potrebujem. Priznam, ni lahko ampak se učim, da sprejemam sama sebe točno takšno kakršna sem, ne glede na to, če me drugi všečkajo ali ne. Lep je občutek, ko tvoja samozavest ni odvisna od drugih ampak le od tebe samega. Tisto kar mene moti bom spremenila, mogoče prilagodila, vendar ne za drug..le za SEBE.

In ko opažam, da je že 1.11. torej osem dni do ponovnega srečanja z moji FB profilom in FB “prijatelji” me obide občutek, da je ta en mesec minil kot bi mignil. Pa sem se s tega naučila dovolj? Nekako ne? ta mesec je bil prekratek! Odločila sem se, da podaljšam “FB off” do konca leta! No ja občutek ni niti ne vem kako pozitiven. Priznam, da mi povezanost preko socialnega omrežja zelo manjka. To je to?cona neudobja! Dajmo jo izkoristiti!

TAKRAT, KO NISEM NA FACEBOOKU

Kaj počem ob večerih, ko bi lahko klepetala po socialnem omrežju, gledala slike, objave svojih prijateljev, znancev, tujcev? Res mi je dnevno preostalo kar nekaj ur, katere imam namen izkoristiti čim bolj koristno. Sicer televizija ni moja vsakdanja spremljevalka, le kdaj pa kdaj si privoščim kakšen dober film ali dokumentarec. Sem pa ljubiteljica knjig. Vsebino knjige zajemam z največjim apetitom. V tem času sem prebrala knjige, katere bi priporočala vsem in vsakemu posebej. To so knjige, katere me v življenju vodijo, me učijo in pripeljejo do marsikaterega spoznanja kdo sem in česa si želim. Ena izmed takih uspešnic je Celestinska prerokba. Seveda pa prebiram tudi knjige, ki nekaterim predstavljajo obvezno učno gradivo v šolah. Zelo dober je občutek, ko prebiraš “učbenik” ker te nekaj zanima in ne zaradi pozitivne ocene, katero potrebuješ na koncu leta.

Še boljša stran tega, da imam sedaj več časa je, da se veliko družim s svojimi prijatelji, katere nas povezujejo osebni, pristni stiki. Čas si vzamem tudi za ljudi, s katerimi sem le znanka in jih povabim na kavo in klepet. Gotovo pa bodo takšna prijateljstva ostala za dalj časa.

Plesanje salse zagotavlja mnogo dobrodejnih prednosti – popolno telesno vadbo, izoblikovane mišice, izboljšano ravnotežje in koordinacijo, lahko pa celo tudi začini vaše ljubezensko življenje. 

Salsa ima korenine v več državah – na Kubi, Afriki, Latinski Ameriki in Karibih – zato tudi danes po svetu poznamo različne zvrsti salse. Čeprav je pri salsi najbolj pomembno vedno slediti osnovnemu koraku, ki ga z malo vaje lahko osvoji prav vsak, je salsa zelo edinstven in kreativen ples, ki človeku omogoča izražanje samega sebe. S tem kako se zavrtiš, premikaš boke in svoje telo, pustiš v plesu delček sebe. 

Salsa ples v praksi

Pri salsi so aktivirane skorajda vse večje nožne mišice, prav tako pa je pri salsi dejavno tudi vso preostalo telo – boki, ramena, roke, zato plesati salso celo noč vsekakor ni mačji kašelj. Vendar pa salsa ne le kuri kalorije – po nekaterih podatkih naj bi povprečno žensko telo v eni uri plesanja salse pokurilo okoli 400 kalorij – temveč tudi lajša stres in stimulira možganske celice, kot jih klasična telesna vadba ne more, saj ples zahteva koordinacijo možganov in telesa, kar krepi živčni sistem in izboljšuje kognitivno zdravje. 

Obstaja veliko različnih zvrsti salse – New York Mambo salsa, LA stil salse, kolumbijska, Miami salsa, kubanska, portoriška in še druge, vse pa se plešejo na osem osminski takt. Kljub temu da se na začetku sliši zapleteno, pa skoraj vsi plesalci salse poudarjajo, da se med plesom ne sme preveč razmišljati, najbolje se je prepustiti ritmu, vodenju plesalca in se enostavno izgubiti v svetu glasbe. Po veliko latino državah je možno plesalce salse videti povsod na ulicah, posebej Kuba je znana po tem, da ljudje plešejo na vsakem vogalu in jemljejo dih s čarobnostjo svojih gibov, ki jih nosijo v krvi. Posebej ker je salsa rahlo spogledljiv in igrivo zapeljiv ples, je ob pogledu na čudovito zgodbo teles težko ostati ravnodušen. 

Ko s svojo boljšo polovico deliš doživljanje gibov in glasbe, je občutek zelo močan in zadovoljiv. Ples vsekakor zbližuje, sploh ker zahteva precejšnjo mero timskega dela, lahko to zelo okrepi vaš odnos. Sicer pa nikakor salse ne plešejo le zaljubljeni pari, partnerja na plesišču sta lahko vsak moški in ženska ki obvladata vsaj kakšen korak. Skorajda že ni več kraja na svetu, kjer ne bi vsaj v kakšnem lokalu priredili kakšnega salsa večera, zato je plesanje z neznanci, katerim skupna točka je salsa, povsem normalno – to je tudi najboljši način da se plesne korake zvadi do potankosti. Sicer pa se verjetno vsi zavedamo učinka obvladanja plesnih ritmov na nasprotni spol – skorajda nemogoče je biti imun na čare postavnih plesalk in zapeljivih,možatih plesalcev – tako da kar v akcijo!  

Salsa obstaja tudi kot tekmovalni ples, tako da se po celem svetu odvijajo tudi raznorazna tekmovanja in svetovna prvenstva iz znanja salse. Zanimiv je tudi podatek, da je salsa eden izmed najbolj iskanih plesov na internetu in najbolj poznanih med širšo publiko.

Da salsa v Sloveniji ni nič manj priljubljena kot drugje po svetu pričajo številni salsa večeri ki se odvijajo skoraj vsak večer v tednu predvsem po Ljubljani – dva izmed najbolj poznanih so sredini salsa večeri v kavarni Sputnik in pa četrtkovi poletni salsa večeri na prostem na ploščadi pred Platojem v Ljubljani. Prav tako se v Kopru že nekaj let odvija poletni salsa festival, ki traja celih šest dni in pa salsa festival v Rovinju na Hrvaškem, ki traja celo osem dni – tudi letos se jih lahko udeležite, so prava paša za ušesa, oči in skorajda vse čute, nemogoče je ostati na mestu, ko se okoli tebe zvijajo vroča telesa, vešča teh privlačnih latino gibov. 

Poleg samega plesa pa je čarobna moč salse tudi v sami glasbi – ko si priča živim glasbenikom, ko igrajo po tolkalih in žvrgolijo čutna besedila v španskem jeziku, te v mislih ponese nekam na ulice Havane, kjer je tako vzdušje nekaj vsakdanjega. Ena izmed najbolj legendarnih izvajalk salsa pesmi je vsekakor Celia Cruz, rojena na Kubi, ki je žal že preminila, vendar njena glasba živi naprej v srcih in ušesih vseh ljubiteljev salse. “La Vida es un Carnaval” pa je še do danes ena izmed najbolj prepoznavnih in priljubljenih salsa pesmi. 

Salsa je torej en odličen skupek pozitivnih lastnosti za duha in telo, za medsebojne odnose, zabavne večere in preplesane noči. 1, 2, 3, (4) 5, 6, 7, (8) ? gremo!

“Bosna ti bo všeč, boš videla, super je” – sem vedno poslušala svoje prijatelje, ki so se navdušeni vračali od tam. Vedno sem o njej imela nekak predsodek v smislu – že verjamem da je “fajn”, ampak tako posebno pa spet ne more biti, ali pač? Vedela sem, da Bosna še danes trpi posledice vojne in si predstavljala da morda ravno zaradi tega tam vlada neko melanholično vzdušje, polno vdanosti v usodo. Naj vam povem svojo zgodbo o spoznavanju in doživljanju Bosne.

S Tomažem, ki je tudi lastnik podjetja v okviru katerega sva se odpravila na raziskovanje Bosne in Hercegovine, sva proti Palam, kjer sva bila tudi ves čas obiska situirana, potovala proti večeru, tako da sem pot do tja v veliki meri prespala, vendar sem prvi pozitiven vtis doživela že, ko so me zbudili da se ustavimo za večerjo. Pri vseh mojih opisih potovanj boste vsekakor vedno deležni kulinaričnih odlomkov, saj sem velik gurman in obožujem dobro hrano, sploh na potovanjih, ko lahko spoznavam nove jedi in okuse. Izbrala sem zelenjavno čorbo s telečjim mesom, ki je bila naravnost odlična in takrat sem začutila, da bova z Bosno dobri prijateljici Prav tako sem ob prijazni in zgovorni postrežbi natakarja že takoj dojela, da pripovedi o prijaznosti Bosancev, niso le mit.

Pale so luštno, dokaj razvito mestece v dolini pod Jahorino, ki hitro raste, saj se tam veliko gradi, imajo tudi fakultete in veliko možnosti za dober turizem, ki so žal še precej neizkoriščene, ampak upam da se bo to v bližnji prihodnosti spremenilo. Ko sem sedela v kavarnicah, sem videla, da se tu skoraj vsi ljudje med sabo poznajo in med sabo gojijo prijateljske odnose. Tomaž tu pozna zelo prijetnega starejšega možakarja Mirota, ki je bil nekdaj predsednik bosanske smučarske zveze in ga ljudje na Palah poznajo in spoštujejo. Kamorkoli smo prišli naju je predstavil lastnikom lokalov, restavracij, hotelov – kmalu so naju številni ljudje že poznali in počutila sva se kot stara znanca mesta. Tako da sem ga sama poimenovala kar “cappo di banda”, saj Miro vse “zrihta” in ima stvari na Palah pod kontrolo. Zelo prijeten in domač občutek, že samo zaradi takšnega sprejema, so se mi Pale v Bosni vtisnile na visoko mesto v mojem srcu (pa brez zamere, ostali kraji v Bosni, ste še vseeno prekrasni:) Gospod Miro naju je vsak dan počastil s svojo družbo in kot pravi bosanski gentleman skrbel zame na vse pretege – odpiral vrata, odmaknil stol, nalival pijačo, zasipal s komplimenti. Sem se šalila, da mi po takšnem ravnanju z mano, noben slovenski fant ne bo več všeč Da ne govorim o tem da mi je en večer prinesel rože in na dan ko sva odšla darilo za rojstni dan – blazino, da bom lahko v avtu spala in Gorki list, zeliščno žganje, ki sva ga skupaj vsak večer spila za zdravje. Obema s Tomažem nama je podaril tudi dresa s štartno številko z olimpijskih iger leta 1984, kar me je povsem presenetilo in navdušilo, saj je to res edinstveno darilo, ki ga verjetno ne moreš dobiti ravno na vsakem vogalu. Ljudje kot je Miro, so potovanje po BIH zame naredili še posebej enkratno in nepozabno.

Pale in njihova okolica premorejo čudovito naravo in krasne ljudi, ki so ti na vsakem koraku pripravljeni pomagati, te povabiti domov in ti skuhati kavo. Prav neverjetni so, se mi je zdelo da komaj čakajo da se mimo pripelje in ustavi kakšen turist, da jim popestri in polepša dan. Ko se pojaviš na njihovih vratih nihče ne pomisli “ja kaj pa ta hoče”, ampak jim je nekako povsem normalno da te odprtih rok sprejmejo. S to svojo gostoljubno karakteristiko so me Bosanci povsem očarali.

Prva dva dni sva s Tomažem posvetila ogledu Jahorine, ki je pozimi še nisem videla, ampak me je v svoji poletni zeleni preobleki navdušila, saj je narava tam naokoli prečudovita. Presenetili so me tamkajšnji apartmaji in hoteli, saj so vsi, ki sem si jih ogledala super urejeni in na visokem nivoju kvalitete, po seveda dosti nižjih cenah kot smo jih navajeni pri nas. Da ne govorim da so vsi lastniki dobrovoljni in nasmejani ljudje, z veseljem pokažejo voje nastanitve, od enega sem v dar prejela tudi majico z napisom “Jahorina”, tako da res dobiš občutek, da bi naredili vse za dobro počutje obiskovalcev. Na smučiščih imajo urejene tudi sodobne sedežnice za 6 oseb, tako da res skrbijo da ostajajo v koraku s časom.

V bližini izvira reke Miljacke – Bosna in Hercegovina

Na samem vrhu Jahorine, še kar nekaj vožnje po makadamski cesti naprej od smučarskega središča, se nahajajo razbitine bunkerja z vojaškim radarjem iz časa vojne. Neverjeten občutek se je sprehajati med kupom razstreljenih sten, po tleh gledati predmete, ki so tam še od časa vojne, in si predstavljati kako grozno je moralo biti v tistem času ravno tu, na teh mestih, kjer je danes vse tako spokojno in tiho. V teh predelih je znano da je po terenu še vedno veliko zemeljskih min, tako da je hoja izven poti lahko tudi nevarno doživetje, pred leti je slovenski jadralni padalec s padalom pristal na pobočjih Jahorine, ravno na mini in je po samo srečnem naključju eksplozijo preživel, vendar je ostal brez obeh nog. Je pa neopisljiva izkušnja ko si tam in stopaš po poteh in razmišljaš kaj se lahko zgodi, če te zanese predaleč od poti – adrenalin deluje “na polno”. Pod zemljo razstreljenih bunkerjev se še vedno vijejo rovi, ki so služili za pobeg vojakov – ker so te razbitine zapuščene, ni notri nobene elektrike in razsvetljave in ko se spuščaš v podzemni hlad le z lučko od telefona, čutiš mravljince po vsem hrbtu, vendar se ti na potovanjih ravno takšna doživetja najbolj vtisnejo v spomin.

Ko se pelješ po cesti od Jahorine do Sarajeva, je v bližini ob razbitinah neke stavbe, čudovita razgledna točka s prekrasnim pogledom na prestolnico. Mi je kar žal videti za turizem tako pomembne točke neurejene in zapuščene, po drugi strani pa ravno to, da tam ni nikogar in da je še vedno tako kot je bilo 20 let nazaj daje tem krajem poseben, mističen pečat. Nato si s Tomažem ogledava še zapuščeno bob stezo iz časa Olimpijskih iger, ki so se v Sarajevu in v okolici odvijale leta 1984. Kakšen projekt je ena takšna bob steza in kako žalosten pa hkrati veličasten prizor jo je videti propadati. Tukaj tudi prvič srečam angleško govoreče turiste, kar mi da vedeti, da Bosna postaja vse bolj zanimiva destinacija za popotnike z vsega sveta.

Dan sva zaključila v Sarajevu na Baščaršiji, ki je kraj z živahnim utripom, saj se po njem kar tre turistov z vsega sveta, željnih bosanskih dobrot. Da niti ne govorim o božanskem mesnem bureku in zeljanici, ki sva si jih s Tomažem tu privoščila za večerjo – na Baščaršiji človek pač ne more biti na dieti Za sladico pa sva skočila še na pravo bosansko kavo v džezvici in slastno baklavo. Ah, zame kot ljubiteljico dobre hrane, so to prava nebesa.

Burek na Baščaršiji – Bosna in Hercegovina

Naslednji dan sva se odpravila raziskovat bližnje izvire potokov in jame v kateri izvira Mokranjska Miljacka. Ne morem se načuditi koliko naravne lepote premore Bosna In Hercegovina, nikoli si je nisem predstavljala tako zelene in gozdnate, ter hribovite kot dejansko v resnici je. Pot do jame, ki sva jo želela videti je bila pravi podvig, saj cesta večji del ni asfaltirana in pelje čez redko poseljeni okraj, poleg tega pa nikjer ni nobene table, ki bi nakazovala, če si se namenil v pravo smer, zato se je bilo potrebno večkrat ustavit pri kakšnem domačinu, da naju je lahko napotil v pravo smer. Meni je to nekaj najboljšega, saj na ta način, ko sprašuješ domačine za pot spoznaš en kup zanimivih ljudi. Na poti do te jame, sva se ustavila na eni domačiji, kjer sva videla da zunaj pečejo odojka in ko naju je lastnik zagledal je previdno pristopical k nama, v največji vročini je hodil bos v nogavicah, malo za njim je prišel še njegov kuža in nekaj za tem še njegov konj – zelo zabaven prizor. Jamo sva našla v drugem poskusu, ko naju je tja usmeril gospod, ki je lastnik posesti, preko katere se do jame pride. Prijazno, kot vsi ljudje tam, nama je odprl vrata ograde in ponudil da parkirava pred njegovo hišo, ter naju napotil proti jami. Neverjetno je, kakšna je bila temperaturna razlika pred vhodom v jamo – zunaj krepko preko 30 stopinj Celzija, ko pa si se približal vhodu v jamo je bil občutek, kot da je okolica polna klimatskih naprav, brez dolgih rokavov je človeka prav zazeblo.

Na žalost sva ugotovila, da je vhod v jamo povsem neprehodno zaprt in se vrnila do lastnika posestva. Povabil naju je na kavo in kozarček domače rakije – obožujem spoznavati ljudi na njihovem domu, poslušati njihove zgodbe in okušati njihove domače dobrote. Razložil nama je da je jama zaprta zato, ker je polna občutljivih eko-organizmov, ki jih niso našli nikjer drugje po svetu in je neprehodna brez posebne opreme, saj je skoraj v celoti zalita z reko in tako primerna samo za izkušene jamarje. Ko smo sedeli pred domačijo, sem se ozirala okoli sebe in razmišljala, kako neverjetno me ti kraji spominjajo na moje otroštvo, na življenje dvajset let nazaj, zdelo se je kot da se je tu čas res malce ustavil. Nihče ni v paniki, v stresnem hitenju, živijo vsak dan posebej in ne poznajo problemov današnje globalizacije. Nikakor ni tam vse rožnato, živijo zelo preprosto življenje, večino hrane si pridelajo sami na vrtu, ker ali za višek hrane nimajo denarja ali pa so preveč oddaljeni od mest in trgovin, ter nemobilni, da bi se lahko vsakič ko kaj potrebujejo po to peljali. Pa vendar sem se vprašala, je to res slabše življenje kot naše? Je živeti v miru, sožitju z naravo, stran od sodobnih problemov, res tako nazadnjaško? Je imeti čas zase in za svoje prijatelje, imeti čas za stisk roke,, nasmeh in prijazno besedo mimoidočemu znancu kaj slabega? Vedno bolj se mi je zdelo da ti ljudje, kljub revščini in težkih preizkušnjah, ki so jih zaznamovale, živijo nekako bolj smiselno in polno življenje.

Rakijo ti ponudijo čisto povsod – Bosna in Hercegovina

Zvečer sva se odpravila še proti izviru Careve vode, kjer sva za pot ponovno morala spraševati mimoidoče, saj oznak za večino naravnih znamenitosti ni še nikjer. Naletela sva na gospoda, ki se je ponudil, da se z nama odpelje proti vrhu izvira in nama pokaže pot. Gospod po imenu Slavko, se je ravno odpravljal k svoji materi, ki živi v bližini izvira in pot do tja dobro pozna. Povedal nama je malo o življenju na Palah, o tem kako je služil vojsko v družbi slovenskih vojakov, ki so bili njegovi najboljši prijatelji. Ko sva ga odložila, naju je povabil k sebi domov na kavo, če se bova še kaj gibala v teh koncih. Tako sva naslednji dan načrtovala tako, da se bova po dnevnem obisku izvira Miljacke vrnila še k gospodu Slavku domov na obisk. Izvir Miljacke je prekrasen, majhen, hladen potoček, ki se vije po strugi polni skal poraščenih z mahom ustvarja pravo pravljično idilo. Srečala sva nekaj domačinov, ki so se v potočku hladili in na vrhu izvira našla tudi piknik prostor, ki je brezplačno na voljo vsakomur, le da se mora prej najavit.

Nato sva se odpravila proti domu gospoda Slavka, ki naju je bil iskreno vesel, ker verjetno ni bil prepričan če lahko pričakuje da se bova vrnila. Z ženo sta naju toplo sprejela, postregla z močno domačo kavo in temno rdečim domačim sokom, ki je bil tako božansko dober, da ga nisem mogla prehvalit. Povedala sta mi da ga je gospa danes skuhala iz majhnih črnih divjih češenj, ki rastejo na posestvu Slavkove mame in nas v isti sapi povabila, da se skupaj odpravimo zobat te češnje. Seveda sva s Tomažev vedno “za akcijo” ko se gre za odkrivanje novih zanimivosti in sva se z veseljem strinjala. Posestvo Slavkove mame je veliko, obsega ogromen travnik, ki služi tudi kot pašnik za ovce, velik vrt in en kup sadnih dreves. Divje češnje so bile slastne in so nam zaradi močne temne barve obarvale ustnice kot borovnice. Sladkali smo se s češnjami in klepetali o Slavkovi mami, o tem kako imajo tu kvalitetno sadje in zelenjavo, saj vse raste v neokrnjeni naravi,ne uporablja se nobenih škropiv in škodljivih kemikalij. Slavko mi na tleh v travi pokaže številne cvetove materine dušice (timijana) in poprove mete, ki so zrastli povsem naravno – takoj pomislim kako bi moja mami, ki rada sama izdeluje domačo naravno kozmetiko uživala tukaj z mano, kako bi nabirale zdrava, naravna zelišča in jih potem predelovale v pomlajevalne kremice in čajčke. Prekrasna izkušnja je bil tale izlet “med divje češnje” in ko se odpraviva domov, nama Slavko obema nameni krepak, ljubeč objem, da mi požene solze v oči ko se odpravim proti avtu od iskrenega veselja, da sva si vzela čas in ga prišla obiskat, ter pokazala zanimanje za njegovo življenje. Kasneje sva po naključju med iskanjem neke poti naletela na Slavkovo sorodnico, ki nama je povedala, da mu je pred leti umrla 6-letna hčerka, ker je padla v kotel z vrelo vodo, kjer je kuhal domače žganje. Zaboli me pri srcu, ko pomislim s kako težkimi življenjskimi zgodbami se morajo spoprijemat nekateri ljudje. Pa kljub temu ni izgubil volje v življenje in je poln veselja do življenja in močne volje.

Zvečer sva se odpravila na večerjo na Palah, kjer sem prvič (ja vem, kako je to možno?) poskusila mučkalico in se že ne vem koliko krat zaljubila v bosansko hrano – kako je to dobro! Pa malo kajmaka, ki se slastno raztopi v omaki, ah? Da ne govorim o dimljeni vešalici in čevapčičih, pa njihovih čorbah – skratka, da ne bom pretiravala z mojim hvalospevom hrani – hrana je na vsakem koraku božanska in mislim da se bo za vsakega nekaj našlo.

Obiskala sva tudi Višegrad, ki je znan po Mostu na Drini, ki ga je dal zgraditi Mehmed Paša Sokolović, po pripovedih janičar, ki so ga Turki odpeljali da je služil zanje in je kasneje zrasel v vplivnega moža. O zgodi pripoveduje tudi z Nobelovo nagrado nagrajena knjiga Iva Andrića, Most na Drini. Most ki se razteza čez turkizno zeleno Drino je čudovit prizor. Prav tako Andrićgrad oz Kamengrad, arhitekturni projekt na bližnjem polotoku na reki, posvečen Ivu Andriću, financiran s strani slavnega srbskega režiserja Emirja Kusturice, ki je investiral tudi v projekt Drvengrada v Srbiji tik ob meji z BIH. Ogledala sva si tudi tega in reči moram da je Drvengrad res luštno naselje, zgrajeno povsem iz lesa, videti je kot pravljična dežela polna prikupnih lesenih hišk, v katerih se lahko tudi prenoči. Ko sva bila na srbski strani sva si z muzejskim vlakom ogledala še Šargansko osmico, železniško progo ki pelje v obliki osmice, od kjer tudi ime in je nekdaj vodila peljala na relaciji Užice-Višegrad-Sarajevo. Železnica pelje skozi visoka pobočja in nudi prelepe razglede na okolico in velja za eno najlepših železniških prog. Da ne pozabim omeniti še poti iz Pal do Višegrada – peljala sva se po makadamski cesti, ki je v času pred vojno prav tako bila proga ozkotirnega vlaka. Pot je čudovita, saj se ves čas vije ob reki s prečudovito naravo in vodi skozi številne tunele, po katerih je včasih vozil vlak in so tako ozki, da se dva avta ne moreta srečati – res super doživetje.

Zadnji dan sva izkoristila za obisk Mostarja, ki se mi je zdelo prekrasno mesto, vendar sem sklenila da ga želim obiskati ponovno enkrat jeseni ali spomladi, saj je bilo popolnoma natrpano turistov in v dnevih ko sva ga obiskala, baje tudi najbolj vroče mesto v Evropi s 43 stopinjami Celzija. Mesto se ponaša s čudovito arhitekturo mediteranskih vplivov in ponuja prekrasen razgled na okoliške stavbe in reko Neretvo. Ulice so polne uličnih prodajalcev, ki popestrijo mestni vrvež s svojimi pisanimi izdelki. Po Mostarju se odpraviva v muslimansko mestece ki se razprostira pod mogočno trdnjavo, imenovano  Počitelj, ki me je z vizualnega vidika od vseh na poti najbolj očaralo. Z vrha trdnjave se odpira pogled na umetelno džamijo, na lične kamnite hišice in na prekrasno Neretvo. Po uličicah so prodajalke poleg spominčkov ponujale majhne zavojčke osvežilnega lokalno pridelanega sadja, ki so super osvežitev za tako pasje vroče dni. Res prekrasno mestece, vredno ogleda. Ustavila sva se še v Međugorju, ter se nato odpravila osvežit do slapov Kravica, ki so naju prijetno presenetili, saj so precej večji kot sva pričakovala in polni ljudi, ki so v tej vročini iskali ohladitev.

Na poti proti domu sva se na kratko ustavila še v Jajcu, ki premore krasen slap in je pomembno zgodovinsko središče, saj je tam potekalo zasedanje AVNOJ-a, kjer je tako rekoč nastala Jugoslavija. Pogledala sva si tudi Drvar, kjer se je zgodil desant, ko so v vojni želeli ujeti Tita, ki se je skrival v bunkerju pred jamo, ki sem si ga tudi ogledala. Kako fascinantno mi je hoditi po poteh, kjer so se dogajale tako pomembne zgodovinske drame – ko veš da stojiš na mestu, kjer so nekoč lahko stopali le izbrani.

Skratka – čeprav sem pred potjo v Bosno verjela da mi bo tam všeč, si nisem niti v sanjah predstavljala da se mi bo tako zelo prikupila, da se mi bo taka močno zasidrala v srce. Polna sem dobrih in nepozabnih vtisov in že kujem načrte kdaj se bom ponovno vrnila.

Preberi si še naslednje članke na temo Bosna in Hercegovina:

Izlet v Sarajevo

Bil sem turistični vodič po Bosni in Hercegovini

V Balkisu se boste počutili kot v pravljici

V petek, 18. septembra 2015, bom organiziral potopisno predavanje o Bosni in Hercegovini. To je dežela, ki jo redno obiskujem zadnjih deset let in me je popolnoma navdušila. Prijazni ljudje, čudovita narava, odlična hrana, kulturne znamenitosti, zabava in še kar nekaj razlogov je, zaradi katerih, se pogosto in z veseljem vračam v to čudovito deželo.

Po potopisnem predavanju o Bosni in Hercegovini, ki bo trajalo približno eno uro in pol, bom imel še 60 minutno predavanje o otoku Krk in o tem, kako sem svoj hobi – potovanja, spremenil v posel. Točno pred enim letom sem začel s projektom pisananja turističnega vodiča za otok Krk. Kljub temu, da zaradi drugih obveznosti, v ta projekt vlagam premalo časa, nam prinaša zelo lepe prihodke in gre veliko bolje, kot sem pričakoval. Več o vsem povem na predavanju.

V Bosni in Hercegovini sem bil vsaj 30-krat in jo zelo dobro poznam. Na potovanja v Bosno (s tem mislim tudi Hercegovino) sem dostikrat s sabo vzel prijatelje, znance ali poslovne partnerje. Skorajda vsi, ki so šli z mano, so bili nad Bosno izredno navdušeni. Nekaj izjav mojih navdušenih sopotnikov si lahko prebereš na www.tomazgorec.si/turisticni-vodic. Zadnja oseba, ki sem jo navdušil nad Bosno, je bila moja sodelavka Sanja, ki je napisala članek z naslovom Bosna in Hercegovina – ljubezen na prvi pogled, poznanstvo in grižljaj. Članek in nekaj lepih slik najdeš na www.tomazgorec.si/bosna-in-hercegovina.

Vabim te, da prideš na moje potopisno predavanje o Bosni in Hercegovini in na predavanje o tem kako sem svoj hobi spremenil v posel, ki bo v petek, 18. septembra, v Trebnjem (Obrtniška ulica 22 – bivša diskoteka Afrika) s pričetkom ob 18:30. Prepričan sem, da te s svojim predavanjem ne bom razočaral.

Ker je za predavanje veliko zanimanje in imam na voljo prostor za samo 80 oseb, bo vstop na predavanje možen samo s predhodnjo prijavo. Predavanje je sicer popolnoma brezplačno. Prijavite se tako, da izpolnete spodnji obrazec.

Prijava na potopisno predavanje

Kot sem že omenil, sem bil v Bosni vsaj 30 krat in jo zelo dobro poznam. Ko grem na potovanje v Bosno, nisem tiste vrste popotnik, ki ima željo v čim krajšem času videti čim več znamenitosti in jih na hitro poslikati. Najbolj uživam v spoznavanju ljudi na neturističnih krajih. Zato se večkrat na pol na slepo odpravim raziskovati kotičke, za katere bi lahko rekli, da so bogu za hrbtom. Včasih se mi zgodi tudi, da se izgubim in zaidem v težave. Kako to izgleda v praksi, si lahko ogledaš v spodnjem videu.

Tole se mi je zgodilo, ko sem raziskoval Zelengoro. Ko mi je avto nasedel v tej luži, sem že videl, kako bom noč prespal v avtu, naslednji dan pa se bom odpravil 30 kilometrov peš do prve kmetije, kjer bom našel nekoga, da me bo s traktorjem izvlekel.

V enem križišču bi moral zaviti desno, pa sem spregledal. Naj še povem, da sem potem, ko mi je avto nekako uspelo dobiti iz te luže, ugotovil da se je čez 500 metrov ta pot končala in sem moral iti nazaj.

Cene v Bosni so zelo nizke

Bosna je zelo prijazna tudi do vaše denarnice. Cene so v povprečju do trikrat cenejše kot pri nas ali na Hrvaškem. Razen Sarajevo in Mostar sta malo dražja, vendar še zmeraj poceni. Veliko pivo boste v lokalu dobili že za 1 evro. Doživel sem že celo, da smo v neki diskoteki na Palah pili pol-litrsko Tuborg pivo za pol evra.

Za čevapčiče v lepinji boste plačali od 2 do 4 evre. Za zelo dobro večerjo s pijačo pa skoraj v nobenem primeru nebi smeli plačati več kot deset evrov.

Tudi smučanje na Jahorini je poceni. Dnevna smučarska vozovnica je bila zadnjo sezono samo 17 evrov za med tednom in 19 evrov za čez vikend. Več o smučanju na Jahorini si lahko prebereš v mojem članku na www.tomazgorec.si/jahorina-smucanje.

Se vidimo na potopisnem predavanju

Za konec naj te še povabim k ogledu mojega članka o Trebinju, ki je najlepše Hercegovsko mesto. Najdeš ga na naslovu www.tomazgorec.si/trebinje. Na članek sem zelo ponosen, saj so me iz lokalne spletne strani kontaktirali s prošnjo, da bi moj članek objavili na svoji spletni strani. Preveden članek je objavljen na www.trebinjelive.info/2014/10/19/trebinje-iz-ugla-jednog-slovenca.

Tisti, ki me malo bolje poznate, veste, da rad pojem balkanske pesmi. Resnica je ta, da imam veliko veselja in malo manj posluha. Tako da vam obljubim, da na potopisnem predavanju ne bom pel. Lahko pa moje petje poslušate na spodnjem posnetku.

Bistro Bukarica v Malinski

Danes je za mano še en čudovit dan. Ravnokar sem se okopal v toplem morju, sedaj sedim na peščeni plaži in čakam sončni zahod.

Od sobote dalje sem službeno na otoku Krk, kjer s sodelavko Sanjo izvajava razne aktivnosti povezane z našo spletno stranjo www.otok-krk.si. Piševa nekakšen online turistični vodič za otok Krk.

Zadnjih pet dni se nama dogajajo same lepe stvari.

V ponedeljek sva bila povabljena v bistro Bukarica, da napiševa reportažo o njihovi ponudbi. Oba s Sanjo sva bila nad ponudbo in kvaliteto hrane navdušena. Jedla sva tako dobro, kot že dolgo ne. Reportažo iz najine večerje v Bukarici, si lahko preberete na www.otok-krk.si/bistro-bukarica.

V torek naju je na malico povabila gospa Jasna iz Njivic. Na koncu se je to izkazalo, da to ni malica, temveč prava pojedina. V bistvu je to bil za naju zajtrk in kosilo, pa tudi večerja, saj nama je gospa Jasna za domov dala pecivo in zelo okusen zelenjavni zavitek.

Gospa Jasna je lastnica prijetnega apartmaja v Njivicah, ki je od morja oddaljen samo 30 metrov. Več o njenem apartmaju najdete na www.otok-krk.si/vila-jasna-njivice. Žal ima samo en apartma in je hitro zaseden. V kolikor bi želeli iti naslednje leto letovati k njej, ga morate čim prej rezervirati.

Pojedina pri Jasni

V sredo sva bila povabljena k Slavici in Zvjezdanu, ki sta lastnika apartmajev v Omišalju. Gospa Slavica je žal imela ene opravke in je ni bilo, naju pa je pričakal  Zvjezdan s polno mizo dobrot. Kasneje, naju je peljal še v odlično restavracijo na kosilo.

V četrtek sva bila povabljena k Andreji v mesto Krk. Andreja ima v centru mesta prijetno restavracijo, o kateri sva s Sanjo že pisala na naši strani. Reportažo najdete na naslovu www.otok-krk.si/konoba-andreja-mesto-krk.

Poleg restavracije, Andreja oddaja tudi apartmaje. Njeni apartmaji so urejeni in čisti. Nahajajo se na mirni lokaciji in so od morja oddaljeni 250 metrov.

Drugače je Andreja pol Slovenka in lahko z njo komunicirate v slovenskem jeziku.

Super občutek je, ko si pri vseh teh ljudeh tako lepo sprejet in vidiš, da so iskreno veseli tvojega obiska.

Z vsemi omenjenimi osebami poslovno sodelujemo. Ker smo si podobni, smo si všeč in smo zato postali prijatelji in se dobro razumemo.

Tudi danes sva imela s Sanjo čudovit dan. Zjutraj sva sicer zgodaj vstala, pozajtrkovala in naredila par stvari za službo. Nato sva bila v Malinski dogovorjena s Tanjo, ki je lastnice turistične agencije v Malinski, s katero sodelujemo. Par stvari, ki smo se jih morali dogovoriti, smo se dogovorili ob prijetnem klepetu na terasi  simpatičnega lokalčka.

Ko sva zaključila sestanek, sva se odpravila v Baško, kjer sva želela malo planinariti. Za cilj sva si zadala vrh Hlam, ki je visok 461 metrov in nudi čudovite razglede na Baško in okoliške hribe. Pot, ki vodi na Hlam se imenuje pot na mesec. Po približno 45 minutah hoda imaš res občutek, da si prišel na mesec. Vse samo kamenje, ampak lepo, kot v pravljici. Da ne omenjam super zraka in odličnih razgledov.

Pogled na Baško

Po treh urah planinarjenja se nama je prileglo odlično kosilo v hotelu Tamaris, ki leži tik ob glavni plaži v Baški. Poleg odličnega kosila, sva imela še super ambient.

Sedaj sedim na plaži v Šilu, sonce je že zašlo. Počasi se bom odpravil v apartma, kjer se bom priključil na internet in naredil še par stvari za službo. Pred spanjem bom še malo bral.

Jutrišnji dan bom začel z jutranjim tekom in plavanjem v morju, potem pa imam dogovorjene tri sestanke z lastniki apartmajev.

Res imam lepo službo in sem zato zelo hvaležen, komurkoli že moram biti. Verjetno najbolj staršema, ki sta me tako vzgojila, da rad delam.

Največ zaslug zato, da lahko delam to kar delam, pa imam zagotovo sam. Če se ne bi ves čas izobraževal in trdo delal (hvala bogu v delu uživam), mi vse to nikakor nebi zneslo.

Tale naš projekt za otok Krk postaja zelo dober posel. To so sicer sadovi dolgoletnega dela in učenja. Če se nebi spoznal na optimizacijo spletnih strani, na vse vrste promocij na internetu in socialnih omrežjih ter nebi obiskal cel kup seminarjev in prebral veliko knjig, nebi bilo od tega projekta nič.

V kolikor bi radi delali tisto kar vas veseli in bi želeli biti v tem delu tudi uspešni vam svetujem, da se čim prej začnete izobraževati. Hodite na seminarje in berite knjige.

Konec septembra imate priložnost, da obiščete en super brezplačni seminar, na katerem bo predavala moja najljubša predavateljica Dragica Korenjak. Naziv seminarja je Pot do uspeha. Več o seminarju si lahko preberete na www.tomazgorec.si/dragica-korenjak.

Seminar bo v Mariboru. Če ste pomislili, da nebi šli na seminar, ker je Maribor predaleč, potem je vaša želja, da bi uspeli premajhna in boste v življenju zelo težko uspeli. Jaz sem od Maribora oddaljen okoli 170 kilometrov, zaradi obilice dela sem kar na tesnem s časom, tudi razno raznega znanja imam zelo veliko, pa niti ne pomislim, da je Maribor predaleč in da nebi šel na seminar. Ravno nasprotno, seminarja se zelo veselim.

Če vas zanima delo preko interneta vam priporočam, da 19. septembra obiščete seminar o Facebooku na katerem predavam jaz. Več o seminarju si preberite na www.zasluzek.org/facebookseminar.

Vaš uspeh je odvisen od vaše vztrajnosti, znanja in discipline. Predvsem discipline! To je na enem seminarju povedala Dragica Korenjak, kar sem si za vedno zapomnil.

V službi se mi je nabralo veliko dela. Včeraj je bila sobota in sem delal vsaj 12 ur. Danes je nedelja in sem tudi delal par ur zjutraj. Bi več, samo smo imeli trgatev. Sem pa imel namen, da se bom popoldne usedel za računalnik in delal, da malo zmanjšam zaostanek.

Po trgatvi smo imeli odlično kosilo in sem sem se malo preveč najedel. Ko sem se usedel za računalnik, sem bil popolnoma brez energije in volje do dela. Vedel sem, da delati ne bom mogel, zato sem se odločil da grem po dolgem času malo tečt.

Glede na to, da sem imel še dokaj polen želodec, sem si za cilj zadal, da pretečem dva kilometra in potem še dva prehodim.

Začeti tečt je bilo sicer težko, potem pa je kar šlo. Na koncu sem pretekel okoli šest kilometrov. Od tega okoli tri v hrib. Še dobre štiri sem prehodil. Skupaj sem naredil dobrih deset kilometrov.

Sedaj sem polen energije in bom brez težav delal do ene desetih zvečer.

Za jutri zjutraj sem si budilko nastavil za ob 5:30, ker sem želel biti že ob 6:00 v službi, da bom čim več naredil. Vendar sem se, glede na današnjo izkušnjo, odločil, da bom zjutraj 45 minut namenil rekreaciji. Ne vem še ali bom šel tečt ali na kolo.

V službo bom sicer prišel eno uro kasneje, vendar sem prepričan, da bom jutri, zaradi jutranje rekreacije bistveno bolj produktiven in bom naredil veliko več, kot če bi jutranjo rekreacijo izpustil in prišel v službo eno uro prej.

Dostikarat se vprašam, kako sem lahko tako neumen. Dobro vem kako se po rekreaciji dobro počutim, vendar kljub temu najdem neke izgovore, da ne grem na rekreacijo.

Najbolj pogost izgovor je ta, da nimam časa, ker imam preveč dela. Resnica pa je taka, da bi naredil veliko več, če bi se redno rekreiral.

Pri meni ima rekreacija še en pozitiven učinek. Med rekreacijo se mi porodijo najboljše poslovne ideje.

Tale prispevek sem napisal predvsem zato, da ne bom jutri ob 5:30 našel kakšne popolnoma nove izgovore.

Naslednjega tedna se sicer zelo veselim. Še posebno srede. Najprej v Mariboru predavam za Coworking Maribor. Več o seminarju si lahko preberete na www.coworkingmaribor.si, kjer se lahko tudi prijavite.  Seminar je brezplačen. Nato grem še ne seminar Pot do uspeha, na katerem predava Dragica Korenjak. Več o seminarju si preberite na www.tomazgorec.si/dragica-korenjak.

Uspešen začetek tedna vam želim!

Diskoteka na Palah

V tem članku vam bom predstavil nekaj dobrih predlogov o tem, kam na silvestrovanje 2016. Da bo spisek predlogov, kam za novo leto 2016 čim daljši, bom v prispevku, dragi bralci mojega bloga, objavil tudi vaše predloge.

Če imate dobre predloge, kam na silvestrovanje 2016, mi jih pošljite na moj email naslov tomaz@gorec.si, ali mi jih pošljite preko zasebnega sporočila na mojem Facebook profilu – www.facebook.com/tomaz.gorec.

#1 Pale – Bosna in Hercegovina

Pred tremi leti sem novo leto dočakal na Palah. To je bilo eno od mojih boljših silvestrovanj v zadnjem času.

Pale so prijetno malo mestece z okoli 14.000 prebivalci, ki leži na pol poti med Sarajevom in Jahorino. Na Palah živi veliko študentov, ki pridejo na študij iz drugih krajev s področja Republike Srpske. Zaradi velikega števila študentov, je na Palah dobro poskrbljeno za zabavo. Imajo vsaj 5 diskotek, veliko dobrih lokalov, restavracij, …

Če želite novo leto 2016 dočakati nekje, kjer vas bodo zelo lepo sprejeli in ne boste obkroženi s “hordami” Slovencev, so Pale zagotovo najboljša izbira za silvestrovanje 2016.

Cene na Palah so smešno nizke. Pivo v diskoteki ali lokalu stane 1 evro. Če naletite na kakšno akcijo, pa lahko pivo dobite že za 0,50 evra. Tudi cene hrane in prenočišč so zelo ugodne.

Za tiste, ki radi smučate, imate Jahorino oddaljeno samo 15 kilometrov. Več o smučanju na Jahorini si preberite na naslovu www.tomazgorec.si/jahorina-smucanje.

#2 Banja Luka

Kljub temu, da veliko hodim v Bosno in Hercegovino, sem bil letos v Banja Luki prvič, če ne štejem končnega izleta v osnovni šoli in to, da se v Banja Luki ustavim, ko grem v Sarajevo.

V Banja Luki sem bil februarja in sem bil nastanjen v turističnem naselju Balkis, ki se nahaja 25 kilometrov pred Banja Luko.

Ker me je ob mojem obisku Banja Luka popolnoma navdušila, resno razmišljam, da bi novo leto 2016 pričakal ravno v Banja Luki.

Banja Luka je znana po dobri zabavi in hrani, ter lepih dekletih. Drugi naziv za Banja Luko je mesto žensk. Predvidevam, da se v Banja Luki najdejo tudi postavni fantje. Jaz sem sicer bolj opazoval in ocenjeval dekleta, za ocenjevanje fantov pa menim, da nisem najbolj kompetenten.

Če se boste odločili za silvestrovanje v Banja Luki, vam bo hvaležna tudi vaša denarnica, saj so cene v primerjavi s slovenskimi zelo nizke. V povprečju so vsaj za polovico nižje.

#3 Jahorina

Jahorina je poznani smučarski center, ki ga v zadnjem času obiskuje veliko Slovencev. Slovence verjetno najbolj privlačijo nizke cene, saj na Jahorini dobiš za svoj denar res veliko. V malo slabšem, vendar čistem in lepo urejenem hotelu lahko dobite nočitev z zajtrkom že za 10 evrov. Na voljo pa so vam tudi top moderni hoteli s štirimi in petimi zvezdicami.

Cena dnevne smučarske karte med tednom je 17 evrov, med vikendom pa 19 evrov. Na voljo je tudi štiri urna vozovnica, ki stane 14 evrov. Več o smučanju na Jahorini in o ponudbi hotelov ter apartmajev najdete na spletni strani Jahorina.si in v mojem članku na www.tomazgorec.si/jahorina-smucanje.

V večini hotelov na Jahorini imajo organizirano silvestrovanje. Cene so za slovenske razmere zelo ugodne. Ljudje so prijazni in družabni, hrana pa odlična.

Moj brat je lansko leto silvestroval v hotelu Board, kjer se je imel super dobro. Več o hotelu Board si preberite na www.jahorina.si/hotel-board.

V kratkem bom spet šel na Pale in Jahorino in se bom pozanimal o ponudbi za silvestrovanje 2016, ter o tem napisal prispevek.

#4 Sarajevo

Sarajevo je mesto, ki vam bo zagotovo všeč. Vedno je nekaj posebnega, njihovi prebivalci (Sarajlije), pa so vedno veljali za prijazne in dobre ljudi.

Iz Sarajeva izhaja 80% najboljših glasbenih skupin iz bivše države. V Sarajevu so bile leta 1984 olimpijske igre. Sarajevo je prvo mesto v Evropi, ki je imelo redno tramvajsko linijo. Je mesto, ki ga redno obiskujeta Bono (pevec skupine U2) in Angelina Jolie.

Sarajevo je mesto, o katerem veliko vem. O njem sem prebral veliko knjig. Žal pa ga še nisem doživel, saj kadar grem v te kraje, vedno spim na Palah ali na Jahorini. Kljub dejstvu, da Sarajeva še nisem doživel, tako kakor bi ga moral, je to zame najlepše mesto na svetu, v katerega se vedno rad vračam.

Če boste šli na silvestrovanje v Sarajevo, vam zagotovo ne bo žal. Vzemite si vsaj tri dni časa, saj boste imeli za pogledati veliko stvari.

Glede na to, da je Sarajevo glavno mesto morate vedeti, da je vse bistveno dražje kot v drugih krajih (razen Mostarja, ki tudi postaja drag) v Bosni in Hercegovini.

Par stvari o Sarajevu in znamenitostih preberite na www.jahorina.si/od-jahorine-proti-sarajevu.

Želiš brezplačen vikend paket za dve osebi, ki vsebuje dve nočitvi, romantično top večerjo za dve osebi v gostilni Oštarija in kopanje v termah Dolenjske Toplice?

Izpolni spodnji obrazec. Z malo sreče bo vikend paket Razvajanje za dva tvoj.

Terme Krka – Dolenjske Toplice

Gostilna Oštarija in Tomaž Gorec bosta enemu obiskovalcu spletne strani www.tomazgorec.si podarila paket Razvajanje za dva v Dolenjskih Toplicah, ki vsebuje:

• dve nočitvi za dve osebe v Pensionu Termal
• romantično večerjo s petimi hodi za 2 osebi v gostilni Oštarija v Dolenjskih Toplicah
• kopanje v bazenih Terme Krka

Še posebej boste uživali v top večerji v gostilni Oštarija. O omenjeni gostilni si lahko preberete zanimiv članek z naslovom Pa je ta Oštarija res nekaj posebnega, ki ga je napisala obiskovalka Nika. Članek najdete na naslovu www.preberite.si/gostilna-ostarija.

Gostilna Oštarija – Dolenjske Toplice

V Pensionu Termal, kjer boste nastanjeni, se boste zagotovo odlično počutili. Nastanjeni boste namreč v prostorni in lepo urejeni sobi.

Pension Termal – Dolenjske Toplice

Pogoj za sodelovanje v nagradni igri je da izpolnite obrazec na začetku tega prispevka. V obrazec morate vpisati svoje pravo ime (priimek ni potreben) in veljavni email naslov. V kolikor ne boste vpisali svojega veljavnega email naslova, ne boste sodelovali v nagradni igri.

Pogoj za sodelovanje je tudi, da delite prispevek o tej nagradni igri na Facebook strani www.facebook.com/nagradne.igre.info.

Vsa pravila in pogoje o nagradni igri si lahko preberete v splošnih pogojih tukaj.

Nagradno igro bomo zaključili 21.10.2015, nagrajenca bomo izžrebali 22.10.2015. Vse sodelujoče v nagradni igri bomo obvestili o lokaciji in času žrebanja. Žrebanja se bodo lahko udeležili vsi, ki so sodelovali v nagradni igri. Prisotnost ni pogoj za sodelovanje v nagradni igri. Javno žrebanje bomo naredili zaradi tega razloga, ker ne želimo, da bi kdo podvomil v to, da nagrada ni bila pošteno podeljena.

Vedno imej pozitivne misli

Včeraj zjutraj sem na svoj Facebook profil napisal: ”Danes je pred mano lep dan, ki se ga veselim.”

Včerajšnji dan je bil zame res čudovit in tudi uspešen. Prepričan sem, da je bilo tako tudi zato, ker sem že zjutraj imel v glavi pozitivne misli in se je moj um programiral na pozitivne stvari, jaz sem bil pozitiven in dan preprosto ni mogel biti drugačen kot čudovit in uspešen.

Že dopoldne sem se odpravil v Maribor. Ob 12:00 sem predaval za Coworking Maribor. Tema mojega predavanja je bila optimizacija spletnih strani, ter kako brezplačno potovati in zaslužiti. Organizatorji predavanja so mi povedali, da že dolgo časa niso imeli za nobeno predavanje tolikšnega interesa, kot je bilo za to moje, kar me je seveda veselilo.

Pred tako publiko, kot je bila ta v Mariboru, človek z veseljem predava. Udeleženci so veliko spraševali, tako da smo seminar podaljšali za 45 minut. Če se meni nebi mudilo naprej, bi ga verjetno lahko podaljšali še za dodatno uro. V Mariboru je res lepo predavati, zato komaj čakam, da bo spet kakšna priložnost za to.

Po svojem predavanju sem imel v Mariboru še en prijeten opravek. Šel sem na seminar, kjer je predavala Dragica Korenjak. Dragica je predavateljica, od katere sem se veliko naučil in mi je zelo pri srcu.

Že takoj na začetku, me je Dragica poklicala na oder. Dobil sem namreč nagrado, ker je na njen seminar preko mojega priporočila prišla kar 101 oseba. Kako mi je uspelo, da je preko mojega priporočila prišla na seminar kar 101 oseba? Na mojem blogu sem samo iskreno napisal, kaj si mislim o Dragici in moje bralce povabil na ta seminar, ker sem vedel, da je za vsakogar koristen.

Nagrade, ki sem jo prejel sem bil zelo vesel. Nagrada, ki sem jo prejel je večerja z gospo Dragico. Bolj kot same večerje se veselim druženja, saj vem, da bom na večerji od Dragice izvedel veliko zanimivih in koristnih stvari.

Dober občutek je bil, da sem kot zmagovalec stal na odru pred polno dvorano ljudi.

Dragica mi je pripravila še eno presenečenje. V svoje predavanje je vključila moj primer, kako je na moje priporočilo prišla na seminar 101 oseba. Rekla je, da je vedela da bom zmagal že ko sva si dopisovala, saj je čutila, da sem trdno odločen da zmagam. Še en dokaz da pozitivne misli delujejo.

Za zmago mi je čestital tudi hrvaški častni konzul, ki mi je izročil svojo vizitko in rekel, naj ga pokličem, da se dogovoriva in greva skupaj na pijačo. Srečanja z gospodom se zelo veselim, saj mu je moj projekt, kjer pišem turistični vodič za otok Krk zelo všeč. Prepričan sem, da mi pri njem lahko marsikaj pomaga.

Na seminarju je bil tudi moj prijatelj Smiljan Mori, ki je imel krajše, vendar zelo zanimivo predavanje, ki je bilo hkrati tudi polno smeha. Tema njegovega predavanja so med drugimi bile tudi pozitivne misli. Kakšno naključje.

Na koncu je imel zanimivo in zabavno predavanje še Marko Korenjak mednarodno priznani NLP coach in NLP trener.

Včerajšnji dan je bil res popoln. Prijetna družba, veliko sem se naučil, spoznal veliko novih ljudi, …

Se je tudi tebi kdaj zgodilo, da so se ti pozitivne misli, ki si jih imel v glavi, dejansko tudi zgodile?

Želiš dobiti 4 zimske gume za svoj avto popolnoma brezplačno? Izpolni spodnji obrazec in z malo sreče bodo 4 zimske gume tvoje. [contact-form-7] Spletna stran www.tomazgorec.si, v sodelovanju s spletno trgovino www.pocenigume.net, bo nekomu podarila 4 zimske gume v vrednosti do 200 evrov. V nagradni igri lahko sodeluje vsak, ki v zgornji obrazec vpiše svoje pravo ime (priimek ni potreben) in veljavni email naslov. S sodelovanjem v nagradni igri se strinjate s splošnimi pogoji, ki jih najdete tukaj. V nagradni igri lahko sodelujete do vključno 11.11.2015. Nagrajenca bomo izžrebali 12.11.2015 ob 12:00. Žrebanje bo na Obrtniški ulici 22 v Trebnjem. Žrebanja se bodo lahko udeležili vsi, ki so sodelovali v nagradni igri. Prisotnost ni pogoj za sodelovanje v nagradni igri. Javno žrebanje bomo naredili zaradi tega, ker ne želimo, da bi kdo podvomil v to, da nagrada ni bila pošteno podeljena. Nagrajenec, si bo lahko izbral katere koli zimske gume v vrednosti do 200 evrov, ki jih ima spletna trgovina PoceniGume.net na zalogi. Nagrajenec si lahko izbere tudi dražje zimske pnevmatike, vendar mora razliko od 200 evrov doplačati. Nagrada ni prenosljiva. Lahko pa nagrajenec vzame katerekoli zimske gume iz zaloge, kar pomeni, da jih lahko tudi komu podari. Pogoj za sodelovanje v nagradni igri je tudi, da na svojem Facebook profilu delite povezavo do nagradne igre. Točna navodila boste dobili po mailu. V Sloveniji velja zakon, da moramo od 15.11. dalje imeti na svojem avtu nameščene zimske gume ali pa moramo s sabo imeti verige ustrezne velikosti. V  primeru, da po 15.11., nimamo na svojem vozilu nameščenih zimskih gum in nimamo snežnih verig kot predpisuje zakon, nas lahko policist oglobi s kaznijo v višini 40 evrov. V primeru, da zaradi prekrška onemogočimo promet na cesti, oz. povzročimo zastoj, pa je zagrožena kazen v višini 500 evrov + 5 kazenskih točk. Zaradi visokih kazni ter zaradi lastne varnosti je smiselno, da si že pred 15. novembrom na svoje vozilo namestimo zimske pnevmatike. Ko izbirate zimske gume, morate dobro poznati, kaj pomenijo določene oznake na pnevmatikah. Najpomembnejše oznake na gumah so dimenzije (širina, presek ter velikost v colah), hitrostni razred ter nosilnost same pnevmatike. Vsaka pnevmatika, mora imeti tudi podatek o stopnji porabe goriva, kotalnem uporu ter hrupnosti same pnevmatike v stiku s cestiščem. Mnogi od vas ne vedo, kakšen pomen ima oznaka kotalnega upora na pnevmatiki. Tako letne kot tudi zimske gume, se v stiku s površino upognejo in deformirajo. Pri tem se guma segreje, energija pa se porazdeli v obliki toplote. To je tudi glavni vzrok kotalnega upora, katerega povzročijo pnevmatike. Za premagovanje kotalnega upora vozilo porabi okoli 20% goriva, kar v realnosti predstavlja en rezervoar goriva od petih. Ko boste izbirali zimske gume, naj vam ne bo pomembna le cena, saj so najcenejše gume na koncu lahko najdražje. Upoštevajte pomembne lastnosti gume in poiščite najboljše razmerje med kakovostjo in ceno. V spletni trgovini www.pocenigume.net imajo na zalogi pnevmatike vseh dimenzij in proizvajalcev, ki jih lahko dobite po zelo ugodni ceni. Želimo vam varno vožnjo!